(INTERVJU) Županja Gradca odprtih vrat, ki deli stanovanja in razdaja plačo

In potem v drugem nadstropju s fotografom obstojiva pred veselo poslikanimi steklenimi vrati. Je tukaj vrtec, ugibam, na sredini je veliko rumeno sonce, skozi steklo je videti velike lončnice in orjaškega plišastega ptiča, ob straneh so napisi dobrodošlice v najrazličnejših jezikih in pisavah. Fotograf se je že obrnil in išče nova vrata, ampak na sredi tistega sončka vendarle piše županjin urad, zato se pustim prepričati in vstopim. Prav sva prišla, kakšen vrtec neki, na koncu dolgega svetlega hodnika je pisarna graške županje Elke Kahr.

Uslužbenci so oblečeni sproščeno, veliko jih je v kavbojkah, niti ene kravate, do kamor seže oko. Ko se spreletavajo med pisarnami, vsi pozdravljajo ljudi, ki čakajo v recepciji. Tudi županja, ki prileti na hodnik v tisti četrtinki sekunde, preden izgine za drugimi vrati, si vzame trenutek, da naju prijazno pozdravi in se široko nasmeje. Njena velika pisarna je hecna mešanica sejne sobe, pisarne in otroškega kotička. Prav zelo zastraženi pa niste, pravim, se ne počutite ogroženi? “Kje pa!” prhne. “Ni me strah. Nisem taka političarka kot drugi. Običajna ženska sem, prihajam iz delavskega razreda, od leta 1983 sem članica Komunistične partije. Od leta 2012 smo druga najmočnejša stranka. V zadnjih tridesetih letih smo pridobili veliko izkušenj pri družbenem delu. Sem del tega mesta, ljudje me poznajo. Odraščala sem v mestni četrti, ki je še pred tridesetimi leti veljala za slabo, ampak ni taka, ker smo jo izboljšali. In ne, ni me strah. Mi smo drugačni. Ne vozim se s službenim avtomobilom, nobeden od mojih tovarišev ga ne uporablja. Po mestu gremo peš, s tramvajem, s kolesom ali z lastnim avtom, če je res treba.”

“Vsakdo, ki tukaj živi ali dela, lahko dobi komunalno stanovanje. To je pomembno, kajti pri nas ne delamo razlik med ljudmi.”