(INTERVJU) Rachel Mourier: Iz Slovenije v Francijo, iz sedanjosti v preteklost

Dvajseto stoletje je bilo tudi v naših koncih gojišče obojega, lepega in grdega. Literatura je laboratorij človeške duše, roman Mala Lisa pa dobra analiza. Rdeča nit, ki jo Rachel Mourier vleče skozi pripoved, je vprašanje prenosa: Kaj je spomin? Kaj prenesemo na naslednje generacije? Ob poplavi besed tudi ogromno tišine.

Najprej poudariva, da ste od leta 2012 do 2016. z družino živeli v Sloveniji, zato to dobro poznate, in da ste svojo romaneskno zgodbo deloma postavili na Štajersko in deloma v Francijo, v Burgundijo, v Dijon, od koder izvirate. Ker govorite o drugi svetovni vojni, o holokavstu, ste v romanu po svoje popisali, kaj se je dogajalo v Auschwitzu. Besed je ogromno in skelijo, pa vendar je Mala Lisa tudi roman o tišini: o globoki bolečini, ki je tisti, ki so morijo preživeli, niso zmogli ubesediti. Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali Malo Liso?

"Težko rečem, kaj vse me je spodbudilo, da sem napisala ta roman, kajti zelo dolgo se je plastil v meni. Sem človek, ki se ji po glavi ves čas podijo zgodbe, veliko zgodb. Ko hodim po ulici, si domišljam, kako morda živijo mimoidoči … In tako sem nekoč, ko smo še bivali v Sloveniji, sama pa sem kakor vsak teden odletela v službo v Pariz, na letalu videla zelo staro gospo, ki je govorila slovensko in francosko, malce pa tudi nemško. Ni bila videti dobro, delovala je zelo zaskrbljena, ob njej je stala stevardesa in jo bodrila … Nisem vedela, kaj ji je, ne, kaj se dogaja, zato sem si začela izmišljevati zgodbo o njej. Ko sem prispela v Pariz in sem se kakor vedno z vlakom odpeljala v službo na univerzo, sem imela polovico zgodbe že v glavi. Primestni vlak vozi mimo Drancyja, tragičnega mesta, kjer je bilo med drugo svetovno vojno deportacijsko taborišče; od tam so pošiljali ljudi v nemška koncentracijska taborišča. Tam v Drancyju se mi je jasno izrisala še nova plat romana, ko pa sem se istega večera vrnila v Ljubljano, sem imela v mislih že celotno zgodbo."