(INTERVJU) Matija Solce: “Obstajam, ker se borim, drugače bi bila moja eksistenca na kocki”

S harmoniko in kovčkom, polnim lutk, je Matija Solce prepotoval svet, na Češkem doktoriral iz lutkarstva, leta 2002 ustanovil Teatro Matita, ustvarja Kavč festival, pa festival Floating Castle, ki je pred dnevi potekal ob gradu Snežnik. Na letošnjem festivalu bi morala skupaj s svojim pevskim zborom nastopiti tudi deklica Sara iz Gaze, ki je nekaj dni pred festivalom umrla v izraelskem napadu. Solce je z Etno Histeria World Orchestrom v Ljubljani pripravil protestni koncert v spomin na Saro Hamed Elkarnavi, v njihovih mislih je bila tudi na festivalu, pripoveduje, ko smo ga dva dni po zaključku zmotili med pospravljanjem prizorišča. Besede kar vrejo iz 44-letnega ustvarjalca. “Včeraj smo se pogovarjali z Izraelci, da bi se vsi morali odpovedati državljanstvu in ustanoviti novo državo, državo Nowhere, Nikjer. Meni gredo načeloma zastave res na jetra, čeprav imam tule s seboj tako malo palestinsko.”

“Vsako leto eksperimentiramo s postavitvijo, z modelom, z ekonomijo, z gledalcem, s temo in tudi umetniki, tako da nikoli ne vedo točno, kako bo zadeva izpadla. Tudi mi ne vemo. Kot nismo vedeli, kako bo izpadla zadeva z Gazo. Dokler nismo v situaciji, v dogajanju, ne vemo, kaj je glavna tema festivala. Lahko bi bila ekologija, otroci, druženje naravne in kulturne dediščine, oživljanje pristav, politične teme, Butalci, vse bi lahko bilo. Festival se je razvil v to smer, da imamo 400 prijavljenih nastopajočih, glasbenikov, skupin, ki hočejo priti igrat, načeloma zastonj, tako ali tako nimajo nobene garancije, da bodo karkoli dobili. To so same dobre skupine in težko jim je reči ne. Nekateri so prijatelji, nekateri so pomembni za razvoj določene umetniške veje, nekateri so pomembni za raznovrstnost, ker želimo pokriti vsa področja umetnosti oziroma tista, ki se nam zdijo pomembna. Letos smo morda vseeno preveč zavili v elektroniko, mogoče bi morali to vseeno malo zmanjšati. Na začetku je bil Floating Castle v glavnem akustičen festival z majhnimi prizorišči, ki se je zgodil v nekaj dneh in ni bilo treba kaj dosti organizirati prej. Sploh tukaj na gradu Snežnik, ko je že postavljena neka infrastruktura, skupino postaviš pred izvir ali pod hrast, pa imaš že mega scenografijo. Po zadnji Etno Histeriji sem leta 2013 organiziral Grad gori in to se mi je zdelo super - tak omnibus malih predstav in koncertov, ljudje so hodili okoli in to je bilo to. Zakaj bi se ukvarjali s kvantiteto? A kvantiteta tudi kdaj pomaga, tako pri orkestru kot pri konceptu festivala, to namreč pomeni, da se srečajo ljudje iz različnih krajev, iz različnih organizacij, iz različnih in podobnih iniciativ, predvsem pa različni, raznovrstni umetniki. Na tem festivalu res v zelo veliki meri sodelujejo med seboj. Če je na letaku napisan en izvajalec, je nekaj povsem normalnega, da jih je z njim še deset. To ne pomeni, da bodo zraven nekaj bongali ali jingali na džembe. Da ne bo pomote, gre za vrhunske izvajalce, ki so pač dovolj odprti za sodelovanje. Če pa niso, pa postanejo.”

“Ne prenašam več zgolj fraze Free Palestine. Ne morem verjeti, da ljudje cele dneve kofetkamo, kot da nič ni. Če bi se nam zgodila ena tisočinka tega, kar se dogaja Palestincem, bi bili v popolni paniki. Jaz sicer sem v paniki. Bojim se zanje. In zaničujem ta sistem, ki to omogoča.”