(INTERVJU) Janusz Kica: “Goldoni neverjetno dobro ve, kako teater funkcionira”

V čem je po vaši oceni Kavarna Carla Goldonija političen tekst?

“Ta tekst je neke vrste satira, ki obravnava kapitalizem, pomen denarja in kako zna denar skorumpirati človeka in iz njega izvleči najslabše plati človeške narave.

Po drugi strani se mi zdi, da je v tem komadu konflikt med dvema svetovoma, dvema pogledoma. Na eni strani so stereotipna malomeščanska določila - družina, otroci - malo sicer pretiravam, a to je tema te predstave. Na drugi strani pa skorajda arhetipska želja po svobodi vseh ljudi. Tudi mi smo srečno poročeni, a hočemo vsak dan izstopiti iz poroke: ta tekst, napisan v 18. stoletju, to pokaže na najboljši možen način. (smeh)

Vse je politično in tudi ta tekst pojmujem kot politični teater: ne govori o ideologiji, ampak o ljudeh, ki se znajdejo v stiski, ki bežijo, si želijo nove identitete. O ljudeh, ki želijo vse 'prekockati', za katere je identiteta bolj pomembna kot konvencije.”

Pred nedavnim ste na Dunaju režirali tudi Goldonijevo Počitniško trilogijo ...

“Počitniška trilogija je morda najboljši Goldonijev tekst, v katerem lahko najdete Čehova, Becketa in commedio dell'arte, ampak Kavarna ima realistično osnovo, ki mi je zelo všeč. V njej ni veliko humorja oziroma je drugačen, subtilen. Goldoni neverjetno dobro ve, kako teater funkcionira, kako mora napisati sceno. Tu ni nobenega odvečnega stavka, čeprav iskreno povedano njegovi junaki veliko govore, a vse je podrejeno situaciji, nuji, ki žene ljudi, iskanju nečesa. In to ustvarja napetost.”

Pravite, da so njegovi ženski liki moderni. V čem?

“Moderne so, ker vejo, kaj hočejo, kaj iščejo in kar je najvažnejše, ker jasno povedo: ne bom molčala, povedala bom, kar želim. Drugače bom pa jezna, se bom maščevala, šla bom k očetu, zapustila bom svojega moža. One to izrecno povedo. Če to ni moderno! To niso žene, ki bi jih danes nekateri radi videli pri peči, v kuhinji. Moški so v tem tekstu slabiči, ženske pa zahtevajo in iščejo to, kar jim pripada: denar, spoštovanje, ljubezen.

Kot gosta v veliki igralski zasedbi Kavarne nastopata tudi Alojz svete (desno) in Aleš Valič.

Foto: Damj@n

Prostitucija je v Benetkah v 18. stoletju velik problem, v Kavarni je lik Lisaure, takozvane plesalke, ki ni prostitutka, ampak kurtizana, njo moški vzdržujejo ... To je primer samospoštovanja in odločnosti, kaj želi kot ženska narediti s svojim življenjem in telesom. Njena svoboda in nekonvencionalnost naredita na vse vtis. Nenehno nam je všeč nekdo, ki naredi nekaj, česar mi ne bi bili sposobni.

Všeč mi je, da ima ta tekst deset likov in vsak je samosvoj. Vsak ima svoj problem, vsak skuša priti do cilja ... in iz tega nastaja kaos. In seveda je to tudi igra o hrepenenju. Če samo berete tekst, ima morda neko pedagoško noto. Goldoni občasno reče, tako mora biti, tako bo svet videti lepši, jaz pa ne verjamem do konca. Lastnik kafiča, ki si je zadal nalogo delati dobro, je idealist. Ampak veste, idealisti so tudi nevarni ljudje. Kajti vse, kar naredi, je podrejeno njegovi zamisli, da bo osrečil te ljudi, da jih bo vrnil v poroko ...

Vse te teme smo skušali obdelati. Scena je velika, igra je hitra, vse mora biti precizno. Goldoni ima, tudi v prevodu Srečka Fišerja in z rezi, ki sva jih opravila, nek glasbeni princip, obdržati je treba ritem. Tržaško gledališče je, kot veste, akustično nekoliko zahtevno. Besede je treba fan-ta-sti-čno ar-ti-ku-lirati, dovolj, da se nekdo na odru obrne in pol dvorane ne sliši pomembnega stavka. Kajti pri Goldoniju se stalno nekaj dogaja.”

V središču je kavni avtomat

V središče velike scene ste postavili kavni avtomat. Kaj bi povedali o estetiki predstave?

“Govoril bom direktno in ne da bi besede ovijal v celofan: nimamo denarja, a seveda želimo, da vse izgleda prijetno. S pomočjo svetlobe in odločitve, da se gibljemo v črno-belem svetu, nam to omogoča, da obstaja neka estetika. Kostumi so iz fundusa, čeprav so za moje pojme zelo dobro narejeni in bi se večina lahko pojavila na vsaki sceni v Evropi. Zdaj sem vam izdal skrivnost ... Nekateri pa so iz second hand, moja kostumografinja Karin Fritz je imela srečo in je na primer našla rabljene čevlje za 40 evrov ... Stoli so tudi iz fundusa, morali smo jih popraviti in prebarvati v črno.”

Zakaj v kavarni?

“Rad imam kavarne, tudi veliko tržaških sem obiskal. V središču pa je vedno kavni aparat, ki me od nekdaj fascinira. Z druge strani je sicer veliko bolj zanimiv. (smeh)

Odpovedali smo se trgu, na katerem je kafič s teraso, ki sicer za moje pojme deluje starinsko, anpak kavarna je tudi neke vrste piazza, na katero gledajo gledališke črne luknje, iz katerih prihajajo igralci. In po 15 minutah vemo, kje se nahaja krčma, kje je igralnica, kje izhod. Shakespeare je tak pisec, da vse opiše, kje smo, a nima nič ... Če rečemo, tu je krčma, tam živi plesalka, mislim, da je to dovolj in ne potrebujemo drugih ilustracij.

Vse drugo je ritem, igra teles. Tu pri nas, v Sloveniji, Hrvaški, delno Avstriji, se igralci znajo premikati. V Nemčiji prevladajo možgani, tu ne. Tržaški oder je pa velik in mu moraš znati zavladati. Igra je hitra, ima svojo poetiko kratkih scen, igralec pride, izgovori pet stavkov in odide. To je najtežje: orkestrirati vse prihode in odhode, akcijo, gibanje ... in če se ne vidi, je to delo režiserja. A običajno nato pride kritik in reče: nič ni zrežiral. Kajti kritiki ne pridejo nikoli na vaje in ne vedo, kaj na vajah delamo. Za večino kritikov mora režiser imeti ideje, ne pa brati avtorja.”

Vi pa raje razbirate avtorja?

Da, jaz raje berem avtorja. Drugače bi pač ustvaril svoj projekt. •