(INTERVJU) Janko Petrovec: “Slovenci imamo različne duše, v tem smislu smo podobni Italijanom”

“Italije ne razumem kot države, razumem jo kot civilizacijo. Italijo je zelo težko spraviti na skupni imenovalec. Glede na to, da je to naša sosednja država, se mi zdi izjemno pomembno, tako intimno kot javno, da o njej razmišljamo kompleksno. Mi zelo hitro poenostavljamo stvari, češ da so Italijani taki in taki, ampak sebi in njim bomo naredili veliko večjo uslugo, če se posvetimo kompleksnosti tega izredno zanimivega italijanskega sveta. Prvi člen italijanske ustave pravi, da je to republika, ki je utemeljena na delu, sam pa v hecu raje rečem, da je to republika, utemeljena na čustvih. In če primorskemu človeku tega ni težko razumeti, saj ima podoben značaj - kar lahko po svoje rečemo tudi za Štajerca -, je to bistveno težje razumeti kranjskim Slovencem. Ko greš proti jugu Italije, je to še očitneje: prva reakcija na stik ali dogodek je vedno čustvena, kar odpira tako negativno kot pozitivno plat Italije. Pozitivno v smislu ljubeznivosti, čustvenosti, neposrednih stikov, odprtosti, pretoka komunikacij in informacij, negativno pa takrat, kadar sproži sovraštvo, zločine in kriminal. Morda je to eden od razlogov, zakaj sem se po Rimu odločil, da ostanem na pragu Italije, v mestu, ki ima neposredne povezave z jugom; ta jug mi je namreč postal zelo ljub. Zaradi etap, ki sem jih preživel v Italiji, sem se skozi življenje tudi značajsko precej spremenil.”

“Ne. Ko sem leta 1988 prišel na mednarodno šolo v Devinu pri Trstu, sem imel veliko italijanskih sošolcev. Takrat se mi je bilo nesprejemljivo objemati, ker sem bil pač drugače vzgojen. V desetletjih bivanja v dialogu z Italijo sem to premagal in postal veliko bolj telesen v svojih kontaktih. Zdaj mi objem predstavlja nekaj potrebnega v medsebojnih stikih, saj me mladi, lepša, hkrati pa tudi sam s tem lepšam druge ljudi. To je ena od stvari, ki mi jih je dala Italija.”

Najraje peče piškote

Janko Petrovec (1971) se je rodil v Celju in odraščal v Preboldu. Leta 1990 je maturiral na Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu pri Trstu, nato pa leto dni delal kot prostovoljec v Lesotu. Študiral je najprej na ljubljanski Filozofski fakulteti in nato še na AGRFT, kjer je tudi diplomiral. Enajst let je bil samozaposlen v kulturi in sodeloval z različnimi kulturnimi in medijskimi ustanovami, zlasti s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, Radiom Trst A in RTV Slovenija. Leta 2008 se je zaposlil na Radiu Slovenija: med drugim je bil urednik Uredništva razvedrilnega programa, v.d. urednika Uredništva za kulturo in urednik manjšinskih vsebin. Leta 2016 je postal dopisnik RTV Slovenija iz Rima, od koder se je avgusta letos preselil v Trst. 1. septembra je postal odgovorni urednik Radia Koper. Za svoje igralsko in dopisniško delo je prejel več uglednih priznanj. V prostem času občasno piše - tako je nastala epidemijska uspešnica Karantena. Rim. (2020, Založba Goga) - ali pa prevaja italijansko leposlovje. Toda v resnici najraje peče piškote, in ko jih poje, zbija odvečne kalorije z dolgimi sprehodi in tekom.