(INTERVJU) Goran Vojnović in Aleš Valič: “Bojim se, da je naša skrb za slovenščino ostala samo pri besedah”
Ob vstopu v leto, ko se je Evropa odločila prisluhniti zgodbi prepletanja dveh narodov ob meji, se preizprašujemo o jeziku in identiteti. V spremenjenem, vse bolj globalnem svetu je znanje tujih jezikov zaželena veščina. Hkrati pa strokovnjaki že opozarjajo na upad sposobnosti izražanja v slovenščini. V SNG Nova Gorica je na sporedu predstava z naslovom V iskanju izgubljenega jezika v režiji Janusza Kice. Pogovarjali smo se z avtorjem besedila predstave, pisateljem, kolumnistom in režiserjem Goranom Vojnovićem, ter uveljavljenim gledališkim igralcem, ki v predstavi igra enega od bratov - Alešem Valičem.
V maternem jeziku čustvujemo. Bi lahko rekla, da se je zato mogoče najbolj kreativno in najbolj samoizpovedno izražati v njem?
Goran: “Moram reči, da se sicer s tem zelo strinjam, a pri meni v bistvu že dolgo igrata skoraj enaki vlogi dva jezika, ker sem dvojezičen praktično od rojstva. In ker je sedaj jezik, ki ga govorim z otroki, slovenščina, bom rekel, da slovenščina v čustvenem izražanju igra skoraj isto vlogo kot materinščina. Sicer pa je gotovo neprimerljiva moč izražanja v materinščini in v jeziku, ki se ga naučiš kasneje v življenju, ko si že starejši od deset let. Ampak ker sem govoril slovenščino že kot zelo mali in ker jo govorim tudi z ljudmi, ki so mi najbližje, se danes celo lažje izpovedujem v tem jeziku, čeprav ustvarjam in pišem tudi v materinščini.”
“Vsaka intimna zgodba ustvari svojega. Včasih je v jeziku intime veliko primesi drugih jezikov, to ni čist jezik, ogromno je besed, načinov njihove uporabe, besednih zvez, fraz, ki imajo določen pomen le za partnerja, ali pa za družino, tako kot imajo v slengu določene besede pomen le za majhno skupino ljudi.”
Goran Vojnović
avtor dramskega besedila
Kako se vam zdi, sta se takrat ta dva jezika prepletala med sabo v vas, kakšno je bilo vaše razmerje do njiju, če lahko tako rečem?
“To se zelo spreminja. Ko sem bil mlajši, je bil ves prostor intime prostor materinščine; bil je prostor doma, ljubezni. To je bil izrazito prostor čustev. V vrtcu, šoli, v trgovini, pri zdravniku, na igrišču, pa smo govorili slovensko. Potem se je to z leti spremenilo. Postopoma začneš z ljudmi, ki jih imaš najraje, govoriti slovensko. Danes je moj odnos do tega jezika precej drugačen. Ampak na začetku sem se lažje izražal v materinščini, tudi ko sem v srednji šoli začel pisati pesmi, mi je bilo intuitivno bližje, da sem jih pisal v materinščini. Kmalu pa sem ugotovil, da sem v materinščini precej bos: naučil sem se le osnov jezika. Ker se jezika nisem učil v šoli, nisem poznal pravopisnih pravil, imel sem tudi pomanjkljiv besedni zaklad. Besede, ki so mi manjkale, sem namreč zlahka nadomeščal s slovenskimi. Tako da sem se materinščine zares začel učiti šele takrat, ko sem jo začel uporabljati tudi profesionalno, a moje znanje še zdaleč ni enakovredno znanju slovenščine.”
Se pravi, tisto čustveno udomačevanje v za vas drugem jeziku, v slovenščini, bi lahko rekli, da je bilo prek bližnjih odnosov z ljudmi?
“Seveda, ker z vsakim, ki ti je blizu, razvijaš svoj jezik. Jezik ni eden in slovenščina zame ni ena … Vsaka intimna zgodba ustvari svojega. Včasih je v jeziku intime veliko primesi drugih jezikov, to ni čist jezik, ogromno je besed, načinov njihove uporabe, besednih zvez, fraz, ki imajo določen pomen le za partnerja, ali pa za družino, tako kot imajo v slengu določene besede pomen le za majhno skupino ljudi.”
“Opazil sem, da se predšolski otroci z različnimi osebami pogovarjajo v različni izbiri besed in na različnih nivojih: z babico in dedkom se pogovarjajo na drugačen način kot s svojima staršema. Pa gre za popolnoma isti jezik, ampak vidiš, kako sproti filtrirajo besedišče.”
Aleš Valič
igralec
Aleš: “Ja, pri igralcu procesi potekajo drugače kot pri pisatelju, ker je pravzaprav njegov končni cilj zelo drugačen. Torej, če pisatelj - kot je Goran tako zanimivo povedal - žive besede zapiše na papir in postanejo na neki način trenutno mrtve ali pa vsaj negibne, je potem naša naloga, da jih ponovno oživimo in jih spravimo na ta svet žive, da se slišijo in čutijo. Največje sposobnosti tega, kar delamo igralci, imamo seveda v materinščini. Tam smo sposobni najbolj čutiti jezik, najbolj izražati vse, kar ugotovimo, da je zapisano. V tujih jezikih je to veliko veliko težje, tako da je igralcev, ki v gledališču ne bi igrali v materinem jeziku, izredno malo. To je zares težavno. Dodatni problemi nastanejo, ker ima igralec ves čas občutek, da ni povezan s svojo notranjostjo in s svojim bistvom, če na odru govori v tujem jeziku.”
Potlačitev identitete
Specifičen trenutek zgodovine je zaznamoval življenje glavnega lika, da je popolnoma prenehal govoriti materni jezik.
Goran: “Potlačitev identitete, vključno z jezikom kot enim od osnovnih komponent človekove identitete, je seveda precej radikalno dejanje, ki pa ni tako neznano in redko. Na vseh koncih sveta so bili ljudje zaradi okoliščin, družbenih ali osebnih, pripravljeni storiti marsikaj. Včasih so bili v ta dejanja prisiljeni, včasih pa so to storili iz preračunljivosti. Te zgodbe so me vedno zanimale prav zaradi njihove radikalnosti. Zanimive se mi zdijo posledice za celo družino pri ljudeh, ki so to počeli v odrasli dobi, ko je človekova identiteta že oblikovana, predvsem trenutek, ko njihova primarna identiteta priplava na površje. To so res dramatične zgodbe, ki so me od nekdaj privlačile. O nasilni potlačitvi identitete v času poitaljančevanja se je veliko govorilo in pisalo, a mene zanima, kaj to pomeni na čisto intimni ravni.”
“Če se jezika naučiš kot otrok, se ukorenini vate in prodre v tvojo podzavest, zato ga drugače uporabljaš kot jezik, ki se ga naučiš pozneje v življenju.”
Goran Vojnović
avtor dramskega besedila
Aleš: “Ni se veliko govorilo o tem, ker je tako kot vedno ideologija oziroma konkretno politika izrabljala situacijo, kot jo je zmeraj izrabila v zgodovini. Usode posameznikov pravzaprav niso priplavale prav na površje. Jaz ta prostor izjemno močno čutim, ker sta oba moja starša doma iz Vipavske doline. Iz opazovanja, kako to je in deluje nanju veliko let kasneje. Poleg tega bi me za razmislek zanimala še ena zadeva. V gimnaziji sem hodil v intenzivni angleški razred. Zgodilo se je nekaj izjemno zanimivega. Najprej sem mislil, da je z mano kaj narobe, potem pa smo se v razredu začeli med sabo pogovarjati: mi smo sanjali v angleščini. Strahovito bi me zanimalo, če bi se dalo pobrskati v tega mojega brata Marjana iz predstave, v katerem jeziku sanja. Poznal sem ljudi, pri katerih sem ugotovil, da je sicer njihov materni jezik slovenščina, ampak se v pogovoru dogaja en zelo kompliciran proces. Da iz tvorjenja misli v možganih v nekem drugem jeziku pravzaprav prevajajo sproti v slovenščino. Proces tega možganskega računalnika je zame fascinanten. Ampak potem se čuti razliko pri vrstnem redu besed, pri kakšnih posameznih izrazih, pri kakšni niansi, glasovni negotovosti … Skratka, to je izjemno zanimivo področje in ponuja neskončno možnosti za raziskovanje.”
Ste omenjeno morda opazili pri zamejcih?
Aleš: “Seveda. Pa tudi pri drugih ljudeh, ki imajo zelo veliko stika z nekim drugim jezikom. Denimo, zelo močno lahko vidiš pri najmlajši generaciji, ki se toliko ukvarjajo z angleščino, da se to potem pozna tudi, ko govorijo.”
“Pretirana prisotnost angleščine je seveda problem, vendar mislim, da je veliko večji problem premajhna prisotnost slovenščine.”
Aleš Valič
igralec
Goran: “Ker imam izkušnjo dvojezičnosti, me dostikrat sprašujejo, v katerem jeziku razmišljam. In odgovor je zapleten, ker ni pravila. Odvisno je od oseb in prostorov, ki se v mislih ali sanjah pojavljajo. Ljudje povezujemo človeka z jezikom. Otroci, ki se s staršema pogovarjajo v različnih jezikih, običajno nimajo težav z mešanjem, ker strogo ločujejo jezik mame od jezika očeta, jezik je zanje nekaj, kar pripada posamezniku, neločljiv od glasu. Morda si celo mislijo, da se bodo morali učiti jezika vsakega novega človeka, ki ga bodo spoznali. Za nas, ki že od rojstva živimo z dvema jezikoma, preklapljanje med njima deluje precej drugače kot pri mojih starših, recimo, ki sta se slovenščine naučila, ko sta prišla študirat. Jaz lahko za razliko od njiju brez težav začnem stavek v enem jeziku in ga zaključim v drugem. Če se jezika naučiš kot otrok, se ukorenini vate in prodre v tvojo podzavest, zato ga drugače uporabljaš kot jezik, ki se ga naučiš pozneje v življenju.”
Aleš: “Ja, zanimivo je, česa so otroci sposobni. Opazil sem, da so predšolski z različnimi osebami pogovarjajo v različni izbiri besed in na različnih nivojih: z babico in dedkom se pogovarjajo na drugačen način kot s svojima staršema. Pa gre za popolnoma isti jezik, ampak vidiš, kako sproti filtrirajo besedišče.”
“Novodobni jezikoslovci zelo spodbujajo tečaje maternega jezika za priseljence, saj je znanje materinščine zelo pomembno za učenje vseh drugih jezikov. Bolj kot otroci obvladajo materinščino, boljši so namreč pri učenju jezika okolja pa tudi drugih tujih jezikov.”
Goran Vojnović
avtor dramskega besedila
Kuhinjski jezik
Pripadniki slovenske manjšine pravijo, da ves čas prosto izbirajo besede iz obeh jezikov, a je za tiste, ki uporabljajo jezik v svojem poklicu, to lahko ovira, saj potem ne enega ne drugega jezika niso navajeni uporabljati elegantno in neprekinjeno.
Goran: “Jaz se s tem zelo poistovetim, ker imam podoben problem. Kar je zanje slovenščina, je zame materinščina. Temu jeziku nekateri rečejo kuhinjski jezik. Doma se naučiš približno dvesto besed, ki zadoščajo za pogovore o hrani, o hišnih opravilih in podobno. In takoj, ko ti zmanjka kakšna beseda, jo nadomestiš z besedo iz okolja. Jaz doma nikoli nisem prevajal besed, ki sem jih prinesel iz šole, ampak sem jih preprosto dodajal svoji materinščini. Na žalost opažam, da je pri naših zamejcih, podobno kot pri mnogih priseljencih, premalo zavedanja, kako nujno potrebno je izpopolniti svojo materinščino. Novodobni jezikoslovci zelo spodbujajo tečaje maternega jezika za priseljence, saj je znanje materinščine zelo pomembno za učenje vseh drugih jezikov. Bolj kot otroci obvladajo materinščino, boljši so namreč pri učenju jezika okolja pa tudi drugih tujih jezikov.”
Aleš: “Koliko je močen vpliv tega družinskega okolja, je bilo pa fascinantno poslušati, ko so se začeli v Sloveniji po osamosvojitvi v večjem številu pojavljati potomci naših izseljencev iz Južne Amerike. Uporabljali so jezik, ki se je na Slovenskem uporabljal takrat, ko so se njihovi starši ali stari starši izselili. Nenadoma se je v sedanjosti pojavil en del jezikovne zgodovine. Bilo je tako, kot bi ga s čarobno palčko pripeljal k nam. Dejansko so uporabljali jezik iz leta, recimo 1945, zelo zanimivo, kot bi jezik v trenutku prinesel zgodovino nazaj.”
Goran: “Točno to sem nedavno spoznal na Švedskem, je prišel do mene fant, ki je rekel, da je tam rojen, starša sta pa iz Mostarja. Povedal mi je, da ko gre v Mostar, ga vsi sprašujejo: 'Zakaj govoriš kot 60 let star gospod? A se hecaš?' On namreč govori jezik svojih staršev, ki je jezik preteklosti, davno izginulega sveta.”
Materinščina ni enako knjižni jezik, to je zelo specifičen jezik. Za večino Slovencev je materinščina narečje in je knjižna slovenščina prvi tuji jezik. Morda lahko o tem več poveste, vi, Aleš - kakšen problem je to pri igralcu, ki mora vzpostaviti do knjižnega jezika enak odnos, kot ga ima do svojega dialekta. Se pravi, bi lahko rekli, da je materinščina neka neizbrisljiva sled ne glede na vse?
Aleš: “Absolutno je. Spomnim se še ene stvari iz otroštva. To je neizmerno smešno, če zdaj pomislim za nazaj, takrat mi je bilo pa zelo težko. Oboževal sem domačijo pri svoji stari mami in čim je bila priložnost, sem šel k njej. In ker sem bil očitno otrok, ki je dovzeten za govorico okolice, so me na začetku počitnic, ko sem prišel, najprej fino zafrkavali (moja generacija tukaj okrog), da kaj sedaj tako ljubljanščino tolčem, jaz pa sploh nisem vedel, da jo. Ampak še huje je bilo na začetku septembra v šoli: 'Od kod si se pa ti zdaj pojavil?' Ker sem govoril čisto po vipavsko. In to se je dogajalo iz leta v leto, dokler nisem počasi začel tega ozaveščati in ločil govorice tako, da sem obe popolnoma obvladal.”
Sicer pa je to uporabna veščina in bila je za bodočega igralca gotovo dobra vaja.
“Ja, absolutno. Tudi na akademiji je za nekatere študente igre izjemno naporno. Dejansko se morajo naučiti te nevtralne govorice, pravorečja, in to je včasih zelo težko. Je pa seveda del ozaveščanja kompletnega igralskega procesa. Kajti to, kar mi delamo na odru, je delo. Na oder se ne gremo samo malo zabavat, hecat, ampak je resno profesionalno delo in ga je treba opraviti tudi na področju jezika, govora, tako kot pri vseh drugih elementih igralskega izraza. Je pa verjetno res, da tudi jezik omogoča na področju umetnosti neko smer razvoja. Težko je verjeti, da bi se lahko umetnost razvijala popolnoma v isto smer, ne vem, v italijanščini ali pa v kitajščini. Zdi se mi, da jezik s seboj nosi tudi nek čustven naboj, že sama melodija, barva jezika, glasovi v njem. In mislim, da je od tega zelo veliko odvisno.”
Poleg tega je vsak jezik povezan z družbeno skupino in njenimi stališči, vrednotami, mentaliteto.
Goran: “Sam sem to opazil pri zamejskih Slovencih v Italiji: ko je nekdo spregovoril v italijanščini, je bilo, kot bi se pred mano pojavil drug človek. Kot bi s preklopom v drug jezika preklopil še v drug karakter. Vsak jezik se govori drugače, drugače se izražajo misli in tudi čustva. Zanimivo je vprašanje, kaj vse dobi človek z jezikom? Moj prvi roman je napisan v slengu, ki je vse prej kot nevtralen jezik in vanj je zapisan tudi karakter okolja. To je jezik pripovedovalca, Marka Đorđića, a je tudi jezik Fužin in Ljubljane. Ob branju prevodov romana se mi je moj glavni junak zazdel drugačen, ker je bil z beograjskim ali sarajevskim slengom v njegovo pripoved vnesen tudi karakter teh mest in tamkajšnjih ljudi - tako on postane drug človek. Moji prevajalci so se nekateri bolj, drugi manj zavedali, koliko mentalitete okolja je v tem jeziku. Če nimaš izkušnje z dvojezičnostjo, to težko razumeš.”
Aleš: “Poleg tega pri tujih jezikih, ob vsem tem, kar smo se že pogovarjali, delujejo še predsodki. Če se spomnim, kako so v filmih nemške oficirje prikazovali, kot da so vsi strahovito strogi, da imajo ustrezno izjemno ostro dikcijo, da sploh niso sposobni nič normalno v nekem prijetnem tonu izraziti … to preprosto ne more biti res. Jaz sem doživel močan šok, ko sem v neki situaciji slišal režiserja z gospo iz umobolnice govoriti v tako mehki in nežni nemščini, da je bilo neverjetno. Pretresljivo. Mi radi posplošujemo za vsak narod posebej, kakšni so; vendar je nekaj, kar doživljamo neposredno, nekaj pa iz tega, kar so nam infiltrirali.”
Verjetno pa tudi lažje od zunaj doživljamo skupne lastnosti, ki jih ima neka kultura in jezik.
“Absolutno. Nam je pa včasih v življenju lažje, če kaj poenostavimo.”
Radikalna preobrazba
Kakšen je odnos glavnega lika predstave do materinščine in do italijanščine? V kontekstu njegovega življenja.
Goran: “Ko je Marjan enkrat potlačil svojo slovensko identiteto, je postal Italijan z vsem srcem ter je na ta način vzgojil tudi svojega sina. Svojo zelo močno italijansko identiteto je zgradil tudi na odporu do slovenstva ter takrat do Jugoslavije, do komunizma … Postal je skrajno desni Italijan, nacionalist. Šlo je res za radikalno preobrazbo. Pogosto, ko so na delu potlačitve, gredo ljudje v nasprotno skrajnost. Verjetno se bojijo, da bi, če bi ostali bliže, vse prišlo nazaj in jih preganjalo. In se radikalno odmaknejo od potlačene identitete. A ko se Marjan vrne v svojo materinščino, priplava ven tudi nek drug karakter, ki je vezan na ta jezik. Ne zamenja le jezika. Vse tisto, kar je vmes postal, zavrže in se vrne na začetek svoje zgodbe. Tudi zato je svojemu sinu neprepoznaven, ker govori drugačne stvari.”
Kaj pa ta sprememba prinese v družino?
“Zanimivo je, kaj se zgodi z njegovim sinom Robertom. Podoba njegovega očeta, ki je temelj Robertove identitete ali celo njegov ideal, se razblini. Kaj se zgodi sinu, ki sledi očetu na politični, ideološki poti, potem pa ugotovi, da je njegov oče Slovenec in je potemtakem tudi on Slovenec? Pri čemer Roberto ni pozabil svoje zgodbe. On hkrati je Roberto Matterazi in ni Roberto Matterazzi. To se mi zdi še bolj tragično. Da ti nekaj spodnese tla pod nogami - in ne tako, da se nekaj popolnoma izbriše, kot pri očetu -, tako da ti pod tistim, kar verjameš, da si, položi popolnoma drugačne temelje. Roberto mora to nekako predelati, sam sebe mora sestaviti na novo.”
Se pravi gre za šok, krizo identitete tega že odraslega človeka, ki ima okoli 33 let.
“Seveda, on se v predstavi popolnoma sesuje oziroma se sesuva pred nami. Sebe mora zavreči in začeti na novo. Če je tega zmožen seveda, drugače pa mora nekaj potlačiti. Ampak teh zgodb je zares veliko. Ljudje pokopljejo starše in naknadno ugotovijo, da niso bili tisto, kar so oni mislili, da so. To je potrebno najprej racionalno predelati, kar je izredno težko, a še težje je to sprejeti na podzavestni, čustveni ravni. Ko nenadoma ugotoviš, da tvoja identiteta nima realne podlage, je kot bi lebdel nad prepadom in čakal, kdaj bodo začeli posamezni deli tebe odpadati v brezno. To je velikanski šok. Mi si morda mislimo, saj to so vendar odrasli ljudje, imajo družine, službe, znanja, izkušnje, svoje življenje, a kljub temu so to ogromni pretresi. Vračamo se na to, kako pomembna je človekova identiteta in kako jo prvi del svojega življenja gradiš, da lahko potem, v odraslosti funkcioniraš. Kot oče, kot mož in v poklicnem življenju. Ko imaš stvari 'poštimane', ko si se zgradil, ko veš, kdo si, se ne preizprašuješ več, ukvarjaš se z otroki, z vsakdanjimi problemi. Potem pa kar naenkrat ostaneš brez identitete.”
Brez baze?
“Ja, kar naenkrat se moraš znova preizpraševati, kot bi bil ponovno v puberteti. To so res pretresi.”
Ste v predstavi še na kakšen drug način preizpraševali pomen jezika, njegovo vlogo, so se pojavile kakšne druge zanimive misli?
“Tu je še en nivo, ki me je zanimal. In sicer v kolikšni meri je jezik lahko tudi ideološki konstrukt. Govorimo o 50., 60. letih, ko se je napolnil z ideološkimi frazami, ko je jezik na nek način zakrknil, ko so se določene stvari poimenovale na točno določen način. Danes se z distanco temu lahko smejimo, a to je bil teror nad jezikom. Ideološki teror. A v okoljih, ki ne omogočajo svobode izražanja, lahko to sproži tudi prav posebno kreativnost. V teh okoljih se začnejo ljudje izražati zelo metaforično. Nastane bogat metaforičen svet, ker seveda nič ne smejo poimenovati direktno, neposredno.”
Iz nuje torej …
“Seveda, in če na primer bereš perzijsko poezijo, je ta zaradi stoletij opresivnih oblasti skrajno metaforična. Ko vzameš iranske otroške knjige v roke, so te veliko bolj metaforične kot naše. Da ne govorimo o tem, kakšne neverjetne parabole so pisali Rusi.”
Aleš: “Bulgakov recimo na področju gledališča.”
Goran: “Nam, ki se nam zdi, da lahko rečemo in zapišemo karkoli želimo, je to morda tuje. Zdi se nam, da metafore po nepotrebnem zapletajo, celo olepšujejo stvari. A zato se jezik tudi siromaši, postaja bolj suhoparen, manj poetičen. Poleg tega pa je metaforično izražanje tudi vaja iz abstraktnega mišljenja in spodbuja kreativnost pri ljudeh. Če si v 50. ali 60. letih hotel kaj povedati, si moral biti jezikovno precej spreten in kreativen. Hkrati pa si morali imeti tudi bralce, ki so to znali razumeti. Takrat se je izoblikoval jezik znotraj jezika, množica je razumela, kaj je rečeno ali napisano, čeprav je navidezno govorila le 'ta prave stvari'.”
Aleš: “Vrhunski izraz tega pri nas je Smoletova Antigona. Če bi šel pogledat od vrstice do vrstice, ne piše nič spornega za takratni režim, a celotna ga jasno razgalja.”
Skrb za slovenščino
Koliko se nam pa danes zdi pomembna ta vezanost na ohranjanje svojega lastnega jezika in identitete? V času osamosvojitve Slovenije se je izražala skrb glede obstoja in ohranjanja slovenščine. Danes vidimo, da starši želijo, da bi otroka skoraj takoj ko spregovori, začeli učiti vsaj angleščino, če ne čim več jezikov.
Goran: “Bojim se, da je naša skrb za slovenščino ostala samo pri besedah in da mnogim nismo uspeli privzgojiti ljubezni do materinščine. Če hirajo založbe, če imajo gledališča vsako leto manj sredstev, če je javna televizija na robu preživetja … Ta sporočila vplivajo na ljudi, saj jim dajo vedeti: 'Raje se učite angleško, tu ni prihodnosti.' Ljudje si mislijo, da je to problem nas kulturnikov in novinarjev, ker smo slabše plačani. A to je družbeni problem, mi ga morda le občutimo bolj kot kdo drug.”
Aleš: “To so taki absurdi, da ljudem dokazuješ, da je slovenska kultura skoraj samo estetski ali pa lepotni dodatek tega življenja, ne pa vir, na čemer se je ta narod osmišljal skozi zgodovino. Vidimo lahko mlade pri isti mizi, ki si med sabo pišejo sporočila, namesto da bi se pogovarjali; resni ljudje, ki se ukvarjajo z jezikom, pravijo, da pravzaprav to niti ni tako zelo nevarno in škodljivo, da se jezik vseeno lahko razvija. Ja, verjetno res, če bi se razvijala potreba po izražanju v slovenščini … Ampak celo na univerze že prihajajo ljudje, ki so se zelo slabo sposobni izraziti v tem jeziku. V praksi so veliki problemi. Če se ta trend ne bo obrnil, bo slovenščina počasi res začela izginjati.”
Nekaj časa je bilo govora o tem, da bi bila dovoljena obvezna študijska literatura brez prevoda. Nekateri so se potem v javnosti temu uprli.
“Seveda, te ideje so stalno žive.”
Kaj pa mislita, da se dogaja v takih okoliščinah z identiteto otroka, ki odrašča že od najnežnejših let, izpostavljen v glavnini angleškim otroškim vsebinam in ni v stiku s pripovedovanjem ali risankami v slovenščini, slovenskimi zgodbami, legendami?
“Risankam v angleščini in angleškim knjigam, temu se ne moreš, pa se niti ni treba izogniti, večji problem se mi zdi premajhna uporaba, premajhna doza slovenske kulture. Bolj me skrbijo raziskave, ki kažejo, da vedno manj staršev bere svojim otrokom v slovenščini, da v bistvu vedno manj staršev pelje otroke v gledališča. Skrbi me to, da imamo javno televizijo, ki je pozabila, da je ena od njenih nalog tudi otroški in mladinski program in da sta moja otroka zdaj skoraj zrasla v pubertetnika, ne da bi dobila neke mladinske nadaljevanke, oddaje. Več se jih spomnim iz svojega otroštva. Hočem reči, da je pretirana prisotnost angleščine seveda problem, vendar mislim, da je veliko večji problem premajhna prisotnost slovenščine.”
Ali je sploh pomembno po vajinem mnenju čutiti močno pripadnost do svoje kulture?
Goran: “Za ustvarjalca je precej ključna. Zame pomembnejša kot pripadnost naciji ali veri. Moja kultura je temelj, izhodišče mojega ustvarjanja. In ko rečem kultura, jo dojemam kot živo, spreminjajočo se. Življenje me je odpeljalo v različne smeri in kulture (tudi italijanska, denimo), ki so mi bile včasih tuje, mi danes niso več, še vedno pa vem, kaj je moje izhodišče, moji kulturni temelji. To se mi zdi zelo pomembno. Kultura je podstat vsakega posameznika, oblikuje naš način razmišljanja, naše vrednote. Način, kako pripovedujemo zgodbe, izpovedujemo čustva, vse to je ukoreninjeno v kulturi in tudi v jeziku. O tem se v Sloveniji premalo pogovarjamo. Ves čas imamo kulturo na jeziku, govorimo o pomembnosti slovenskega jezika, a je v družbi zelo malo razumevanja, kaj kultura in jezik pravzaprav pomenita. To, da imamo gledališče in knjige v slovenskem jeziku je pomembno tudi za gospodarstvo, pa tudi za šport, če hočete.”
Zgodba slovenske kulture je zgodba jezika
Mislite, da v vedno bolj globalnem svetu to še vedno velja?
“Seveda velja. Pogosto tarnamo, da naše gospodarstvo ne ustvarja izdelkov z dodano vrednostjo. A največ izdelkov z dodano vrednostjo ustvarijo prav tam, kjer razumejo pomen lastne kulture in vanjo tudi ogromno vlagajo. Skandinavci razumejo, da se jim vložki v kulturo vračajo na različne načine. Kulturno izobraženi ljudje, ki so zrasli v kulturno bogatem okolju, bodo prej proizvedli izdelke z dodano vrednostjo. Kultura namreč spodbuja kreativnost, drugačne načine razmišljanja, alternativne ideje. Ko danes govorimo o kulturi, bi morali razmišljati širše. In enako velja za jezik. Danes je naš jezik omejen že s tem, da se večina znanstvenih člankov piše v angleščini. Naših znanstvenikov ne spodbujamo, da bi svoje dosežke preko slovenskega jezika približali množicam in hkrati razvijali tudi jezik. Jezik je zato na mnogih področjih zakrnel, saj ga je v celoti nadomestila angleščina. Druge države se tega problema zavedajo in s finančnimi spodbudami skrbijo, da se jezik razvija tudi na najbolj specifičnih znanstvenih področjih. Mi pa nismo sposobni prisiliti niti ponudnikov video vsebin ali pa prodajalcev telefonov, da bi ustvarili podnapise ali orodne vrstice v slovenščini. Lepo je govoriti o slovenščini v gledališču. A slovenščina je ogrožena na drugih področjih. Naši najboljši športniki so globalne zvezde in imajo težave, ko morajo dati intervju v slovenščini. Ker za to preprosto nimajo dovolj priložnosti, naši mediji pogosto sploh nimajo dostopa do njih in intervjuje prevajajo. In glede na to, da so vzorniki mladim, je to velik problem. Dandanes smo se zamejili na jezikovno debato znotraj umetnosti, kulture, problem pa je veliko širši.”
Se vama zdi, da je mogoče zgraditi neko močno kulturno identiteto popolnoma brez vezanosti na jezik?
“Dvomim, mislim, da je jezik tako močna komponenta, že sama zgodba slovenske kulture je v bistvu zgodba jezika. Slovenski narod je bil vezan na jezik, za razliko od številnih drugih denimo južnoslovanskih narodov, ki so imeli druge temelje in so si delili jezik.”
Upajmo, da nikoli ne bomo, saj bi to pomenilo, da bi se tudi kompleksnost našega mišljenja zelo zožila, kar potrjujejo različne raziskave o povezanosti jezika in govora.
Goran: “Tako je.”
Zanima me, ali moraš, ko pišeš, na neki način svojo identiteto zavreči zato, da lahko za tisti moment prevzameš identiteto svojih likov? Ali ti liki obratno izhajajo iz identitete pisatelja?
Goran: “Pisatelj mora začeti razmišljati kot svoji liki. Včasih se mi zdi, da šele ko se res naselim v njihov svet, mi postanejo stvari zares jasne: kako bi posamezen lik kaj izgovoril, kaj bi rekel v določenem trenutku … Seveda sta igralska in pisateljska pot različni, a imata veliko skupnih točk. Včasih med pisanjem poskušam kaj tudi na glas izgovoriti, da bi zaslišal njegov jezik, saj mora imeti vsak lik tudi svoj jezik. Ni dveh ljudi, ki bi govorila na enak način.”
Je to potovanje v druge identitete, v te like na nek način lahko tudi odrešujoče?
“Ja! To je osvobajanje od spon. Pisatelj zapusti svoj svet, sebe in gre drugam. Pisanje je prehajanje iz svojega sveta v drugega, ko se vrneš nazaj pogledaš z distanco, oceniš napisano. Ampak ko pišeš zgodbo, se dejansko preseliš tja in pustiš, da tisti svet v tebi zaživi.”
Aleš: “Igralec v resnici skozi delo na različnih vlogah gradi lastno identiteto. Vsaj tisti del, ki je namenjen odru. Ko ustvarja identitete različnih likov, ne pozablja na svojo lastno identiteto, ampak gradi vlogo na njeni osnovi. V resnici ne gre za pobeg, ampak nasprotno. Igralec se skozi vlogo sooča tudi s sabo.”
Goran: “Konkretno V iskanju izgubljenega jezika vsak igralec igra svoj lik in še igralca, ki igra ta lik. Z njimi v lik in iz lika prehajajo tudi gledalci, vsaj upam, da bodo sprejeli to igro in da bodo uživali v tem prehajanju, ki se mi zdi res zanimivo. Kako to spremeni svet likov in naš pogled nanj? Saj imamo vsi te izkušnje, kako se ujamemo v začaran krog, v določeno situacijo, iz katere ne znamo izstopiti, že naslednji dan pa nam ni jasno, kako smo lahko počeli in govorili, kar smo, in nismo zmogli reči: 'Samo utihni, obrni se in pojdi stran' ali 'Reci to pa to in bo konec vsega'. Težko izstopimo iz sebe, a ko lahko, je nenadoma vse lažje. Ko premoremo to mirnost in sposobnost pogledati sebe in druge z distance, potem situacije rešujemo mirno in hitro.”