(INTERVJU) Franco Cossutta: “Kaj bi dali nekateri narodi, da bi imeli eno čupo”

Vendar Križ nad Trstom ni slovel zgolj po klenih in trdoživih ribičih, tu so se rodili tudi mnogi ugledni posamezniki. Spomin na pomorsko preteklost tega kraja danes obuja in ohranja Franco Cossutta, predsednik Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega primorja. Cossutta je človek, za katerega bi lahko rekli, da mu namesto krvi po žilah teče morje. Izšolal se je za ladjedelskega inženirja, za časa kariere pa zasnoval več kot 20.000 načrtov, med drugim tudi za kontejnerske ladje in velike tankerje. Projektiral je jahti za grškega ladjarskega magnata in katarskega šejka. Z enainosemdesetletnikom smo se pogovarjali o zelenih tehnologijah na morju, o projektiranju ladij, o izzivih, s katerimi se bo prej ali slej moralo spoprijeti naše največje pristanišče, o morju, o Križu in o zgodovini kraške obale.

“Tako je! Tukaj pri nas je avtohtona slovenska obala. Razprostira se med Trstom in izlivom reke Timave. To, da smo v povojnem obdobju dobili Koper, Izolo in Piran, je hvale vredno, kajti morje je največje bogastvo, ki ga lahko ima človek. Morje je okno v svet. Morje je katalizator, ki povezuje različne narode in kulture. Bodimo srečni, da ga imamo. Kaj bi dali nekateri narodi, da bi imeli eno čupo, ki je avtohtono slovensko plovilo. Tako smo namreč začeli pluti po morju - s preprostim deblakom. A čeprav je bil primitiven, arhaičen, iztesan iz enega debla, in četudi naši predniki niso poznali Arhimedovega zakona, so imeli dovolj praktične pameti, da so mu namestili teslir - pa kaka lepa slovenska beseda je to -, ki je deloval, skupaj z vesli, kot nekakšen stabilizator, da se ob močni burji in ob velikih valovih ni prekucnil.”