(INTERVJU) Eliza Kubarska: Težko je združiti obe vlogi, biti resna alpinistka in biti mama

“Ste vedeli, da je bila tudi prva oseba iz Poljske na K2 in Everestu? To se mi zdi zelo pomembno. Nikoli je nisem srečala. Ko je izginila, sem bila stara 14 let, plezati pa sem začela pri 17 letih in tako nikoli nisem imela priložnosti, da bi jo spoznala. Seveda pa je bila prisotna v mojem življenju že od začetka, saj je bila v času komunizma, v osemdesetih in na začetku devetdesetih let, Wanda na Poljskem izjemno priljubljena. Spomnim se, da je tudi moja mama doma govorila o njej, čeprav mama ni bila plezalka ali gornica. Torej je navdihovala tudi ženske, ki niso imele nikakršne zveze z gorami. Mislim, da je Wanda takrat navdihnila veliko žensk na Poljskem, pokazala, da je mogoče uresničiti svoje sanje. Predstavljajte si, to so bili časi, ko nisi mogel v tujino.

Ko sem začela plezati, sem se spet srečala z njeno zgodbo. Toda naracija je bila drugačna. V zgodbah plezalne skupnosti ni bila samo junakinja. V teh zgodbah je bila tudi kontroverzna oseba, zelo težkega značaja, ki je sledila svojim ciljem. Takrat nisem bila prepričana, ali mi je sploh všeč. A to mnenje sem ustvarila le na podlagi tega, kar sem slišala. Kasneje sem bila osredotočena le na svoje plezanje in trajalo je kar nekaj časa, da sem se spet srečala z njeno zgodbo, tokrat kot filmska ustvarjalka. Snemala sem filme v Karakorumu in nato v Himalaji in v vsaki zgodbi, ki sem jo spremljala, je bila prisotna oziroma se je nekako pojavila. Pogosto med brskanjem v arhivih, ko pa sem ustvarjala film Stena senc blizu Kangčendzenge, tretje najvišje gore na svetu, sem ugotovila, da sem točno na mestu, kjer so Wando zadnjič videli, preden je izginila. Pogovarjala sem se z domačini in sem bila zelo presenečena, da se je po 25 letih, kolikor je takrat minilo od njenega izginotja, še vedno spominjajo. Pomislila sem, da je morda čas, da naredim zgodbo o njej.”

Po vsem svetu nagrajevana filmarka

Eliza Kubarska je zelo zanimiva in izjemna ženska. Poljakinja se je v februarju mudila v Sloveniji, najprej je z družino pri nas preživljala počitnice, potem pa na Festivalu gorniškega filma predstavljala svoj dokumentarni film o še eni izjemni poljski ženski, alpinistki Wandi Rutkiewicz. Tudi Kubarska je alpinistka, ob tem pa filmska ustvarjalka, diplomantka Umetniške akademije v Varšavi in filmske šole Wajda. Njeni filmi so bili nagrajeni na mnogih mednarodnih festivalih dokumentarnega filma, tudi na kanadskem Hot Docs, v Locarnu in v Los Angelesu. Lokacije snemanj njenih filmov so pogosto ekstremne, od Grenlandije (What happened on Pam Island, 2010), morskih globin v okolici Bornea (Walking under water, 2014) do visokih nadmorskih višin v Himalaji (K2: Dotik neba, 2015; Stena senc, 2020; Wanda Rutkiewicz: zadnja odprava, 2024). Gorniške filme smo si lahko ogledali tudi pri nas. Direktorica filmskega studia Vertical Vision je plezala na številnih odpravah po vsem svetu, med drugim na Grenlandiji, v Maroku, Pakistanu in Maliju. Plezala je tudi pri nas, prvič pred več kot dvema desetletjema v Mišji peči. “Najbrž je to eden najboljših plezalnih kotičkov v Evropi,” se nasmehne Kubarska, ki je navdušena nad našo “neverjetno naravo” in “čudovitimi gorami”.