(INTERVJU) Dušan Olaj: "Učimo se v vesolju in zato smo na Zemlji lahko toliko boljši kot drugi"

Dolgo je trajalo, ampak zdaj sem ozdravljen, se je tisto sivo dopoldne šalil v dnevni sobi svoje hiše v Sv. Petru, kjer živi zadnjih nekaj let. Seveda še vedno dela - s svojim znanjem in izkušnjami odpira nove trge, lobira, poskrbi za ključne stranke, razpršene po vsem svetu, je pa razbremenjen vsakodnevnega dela. Zdaj si podjetnik, maratonec, triatlonec in šahist vzame čas tudi zase. Duol ni več njegova zadnja misel, preden zaspi, in prva, ko se zbudi. Morda bo večkrat poklical svoja prijatelja, šahovska virtuoza Karpova ali Kasparova, in v tekoči ruščini vprašal: "Prijatelj moj, kako si?" Kdove, morda ne bo mogel povsem iz svoje kože in bo nekdanjega nogometnega zvezdnika Ronaldinha povprašal, kako mu služi balon, ki ga je za njegovo nogometno akademijo ekipa Duola postavila v Dubaju. Tomaž Primožič (FPA)

Je zdaj ta miza na vrtu pod murvo vaša nova pisarna?

"Od zgodnje pomladi do pozne jeseni delam na vrtu, v 'pisarni' z razgledom, še vedno pa vsaj polovico časa v Duolu. Ni tako enostavno izpreči. Za sabo imam 33 let poslovne kariere. Izračunal sem, da sem v hotelskih sobah prespal skupaj 17 let, za sabo pa imam več kot 5000 letalskih poti. Kar je več kot marsikateri pilot. To je podatek, ki da misliti, kaj je cena nekega uspeha."

Vas je ta razmislek spodbudil k temu, da vodenje podjetja prepustite sinu?

"Ta odločitev je zorela dolgo. In bila razmeroma enostavna, ko sem videl starejše kolege, ki so se s poslom rodili in z njim žal tudi umrli. Ker ga niso znali spustiti iz rok. Tvoje bogastvo ni tisto, ki si ga ustvaril, ampak tisto, ki si ga znal porabiti. Duol nikoli ni bil mišljen kot podjetje za eno generacijo. Rasel je počasi in zanesljivo. In pripeljal sem ga do faze, ko za podjetje nisem več potreben v prvi vrsti."