(INTERVJU) Dr. Alojzija Zupan Sosič: “Ženska hišni angel je varljiv stereotip, to je angel s cunjo in metlo”

“19. stoletje je seveda dolgo obdobje, zato je lažje kot o obdobju govoriti o smereh. Sistematično so se z ženskami kot pomembnim glavnim likom začeli ukvarjati v naturalizmu. Pri nas se je od moških avtorjev najprej nanje spomnil Fran Govekar, ampak on v romanu V krvi ženski ne da avtonomne podobe, to stori šele Cankar. Bil je prvi moški avtor, ki je postavil žensko za prepričljiv glavni lik v romanu. Od desetih romanov, ki jih je napisal, je ženska glavni lik v kar sedmih. V dekadenci in simbolizmu oziroma moderni se na literarnem in likovnem področju do skrajnosti stopnjuje in spoji opozicija stereotipa ženskosti iz krščanske tradicije, tj. svetnica in vlačuga, ali z drugimi besedami spoj Marije in Magdalene. Tudi v svetovni literaturi je običajno ženski lik, če je bil v glavni vlogi, končal na dva načina: s poroko ali smrtjo. Do smrti pa največkrat pridemo tudi z norostjo, ki jo omenjate. Življenje ženske in njena usoda sta nakazovala vse pasti oziroma zločine patriarhata. Zato je 'ženska zgodba' lahko za bralca tudi obremenjujoča, saj deluje depresivno. Ženska je namreč imela veliko težav, lahko je bila tudi bolna ali pa se je, da bi si izborila določene pravice, morala postaviti na mesto, od koder se je bojevala proti vsem, zato je seveda v očeh vseh ostalih delovala konfliktna.”