(INTERVJU) Alen Kofol: “Inkluzija je tiha diplomacija”

Po izobrazbi ste specialni rehabilitacijski pedagog. Včasih je bila to defektologija?

“Tako se je tej smeri reklo včasih. Že pred časom pa se je ta študijski program preimenoval v Specialno in rehabilitacijsko pedagogiko.”

Gre za politično korektno preimenovanje ali kaj drugega?

“Izraz defektologija se je uporabljal v postsocialističnih državah. V Rusiji, Bolgariji, Srbiji je bila defektologija. Sodobni vidiki vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami pa gredo v popolnoma drugo smer. Zdaj se gleda na posebne, lahko rečemo tudi dodatne potrebe otrok in mladostnikov, na posebne vzgojno-izobraževalne potrebe, če govorimo iz vidika vzgoje in izobraževanja. Specialni pedagog je termin, ki ga uporabljajo tudi v drugih evropskih državah. Pri nas so uvedli še dopolnitev naziva študijskega programa, tako da je sedaj naš naziv - specialni in rehabilitacijski pedagog.”

Kako da ste se odločili za ta študij, kaj vas je motiviralo?

“To je zanimiva zgodba. Po srednješolski izobrazbi sem elektrotehnik energetik. Mislim, da sem bil edini na faksu, ki je prišel iz takšne tehnične smeri. Ampak sem že v drugem letniku srednje šole vedel, da želim to študirati. Spodbudilo me je pa ravno delo, ki sem ga delal na Debelem rtiču, kjer sem kot vzgojitelj preživel poletja od 16. do 25. leta. Tam sem se prvič srečal s posebnimi potrebami in me je to tako močno pritegnilo, da sem že v drugem letniku čisto točno vedel, kaj si želim. Vsi cilji so bili usmerjeni v to. Moral sem narediti diferencialne izpite, da sem lahko prišel na defektologijo. Defektologija je bila tudi takrat ena izmed smeri, za katero so zahtevali največje število točk za vpis. Je bilo treba vložiti kar veliko truda v to, da mi je uspelo.”

To je bilo v Ljubljani?

“Ja, v Ljubljani sem študiral. V Kopru takrat še ni bilo te smeri.”