Influencerji brez sponzorjev

Če bi merili vpliv poklicev po tem, kako oblikujejo prihodnost naše skupnosti, bi bil učiteljski brez dvoma v samem vrhu. Učitelj ni le prenašalec znanja, ampak tisti, ki otroku pomaga videti, kaj zmore, ter ga vodi in spremlja na poti v samostojnost. Njegove besede, spodbude in zgledi pogosto ostanejo v človeku dlje kot katerekoli enačbe ali definicije. Kljub postopnemu opuščanju vzgojne razsežnosti učiteljskega poklica ohranjajo učitelji izjemen vpliv na prihodnost učencev in dijakov, s tem pa tudi na prihodnost celotne družbe.

Ko prvega septembra v šolske klopi sedejo novi obrazi, se začenja tudi novo obdobje zaupanja: starši zaupajo svoje otroke učiteljem, učenci pa jim zaupajo svoje prve korake v svet odraslosti. To zaupanje bi morali znati vračati tudi kot družba - z več spoštovanja, podpore in priznanja. Kajti brez dobrih učiteljev ni dobre prihodnosti. Žal je vse bolj očitno, da se kot družba tega ne zavedamo. Njihove plače so nizke in družbeni status neprimerljiv s pomenom, ki ga imajo za skupnost. Čeprav oblikujejo prihodnost, so danes prezrti - in to je paradoks, ki bi nas moral skrbeti.

Številni se še desetletja kasneje spomnimo učitelja, ki nas je spodbudil, navdihnil in v nas prepoznal nekaj, česar sami nismo videli. Če bodo taki ljudje postali izjema, bo družba to občutila v vsaki prihodnji generaciji. Plača učitelja zato ni le osebna zadeva učiteljev.

V današnji tržno usmerjeni družbi - ali, če tako hočete, kapitalistični - je plača več kot le dohodek; je merilo tega, koliko kot skupnost cenimo določen poklic. Ko so bile plače učiteljev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja konkretno nad državnim povprečjem in primerljive s plačami v zdravstvu, je to pomenilo, da je družba prepoznavala njihov pomen in jim dajala status, ki je omogočal, da so se za ta poklic odločali tudi najboljši kadri. Danes pa je zgodba obrnjena: plače so zdrsnile pod državno povprečje in pod raven, ki naj bi odražala zahtevnost in odgovornost njihovega dela, posledično pa se je začel nižati tudi ugled učiteljskega poklica. Vzporedno z upadom ugleda se niža tudi privlačnost poklica za nadpovprečne, ustvarjalne in ambiciozne ljudi. Biti učitelj je postala karierna izbira iz nuje ali idealizma, redkeje iz prestiža.

To dolgoročno pomeni, da bo v učilnicah vedno manj tistih, ki bi mlade znali navdušiti, spodbuditi in potegniti korak dlje. Včasih so šole med seboj tekmovale tako, da so poskušale privabiti najboljše kadre, danes pa se morajo zadovoljiti že s tem, da najdejo dovolj učiteljev za izvajanje pouka. Številni poklici, ki ne zahtevajo visokošolskega izobraževanja, specializiranih znanj ali posebne odgovornosti za ljudi, so danes plačani bolje kot učitelji. Trg je začel bolj nagrajevati tisto, kar prinaša takojšnjo dobičkonosnost, ne pa dolgoročne družbene koristi.

Zato so šole vse bolj kadrovsko podhranjene. Ne zato, ker ne bi bilo sposobnih ljudi, temveč zato, ker ti ljudje tehtajo. Če lahko drugje z manj odgovornosti in obremenitev zaslužiš več, zakaj bi vstopil v učilnico, kjer so zahteve velike, stres stalno prisoten, priznanja pa malo?

Tako smo ustvarili začaran krog: nižja plača pomeni nižji ugled, nižji ugled pomeni manj privlačnosti za nadpovprečne kadre, pomanjkanje teh pa še dodatno zmanjšuje kakovost sistema. Ko šola ne privabi več najboljših, izgubi nekaj, kar se ne meri v statistikah: učitelja, ki zna navdušiti, odpreti horizonte in potegniti učenca čez meje njegovega sveta. Številni se še desetletja kasneje spomnimo učitelja, ki nas je spodbudil, navdihnil in v nas prepoznal nekaj, česar sami nismo videli. Če bodo taki ljudje postali izjema, bo družba to občutila v vsaki prihodnji generaciji. Plača učitelja zato ni le osebna zadeva učiteljev. Je ogledalo družbe in preizkus tega, koliko res verjamemo lastnim besedam, da je znanje vrednota.

Vsi namreč poudarjamo pomen znanja, a tiste, ki ga prenašajo, plačujemo slabše kot mnoge druge poklice. In če učitelje potisnemo pod plačno povprečje, jim pošiljamo sporočilo, da niso temelj prihodnosti, temveč obrobna služba, ki jo lahko opravlja kdorkoli. Mladih pa ne more ravno kdorkoli učiti, kako se soočiti s prihodnostjo, kako misliti, dvomiti, sodelovati in vztrajati.

Če se ne naučimo zopet ceniti učiteljev, bomo jutri za to plačali visoko ceno. Ne samo v obliki statističnih kazalcev, temveč predvsem v podobi naše družbe.