Homofobija v vse slovenske vrtce

Mesec junij prinaša konec šolskega leta, začetek turistične sezone, nekaterim segmentom družbe pa pomeni veliko več kot samo šesti mesec v letu. LGBT “pride month” oziroma mesec ponosa, ki opominja na upor v Stonewallu leta 1969, s katerim so ameriški geji, lezbijke in transspolne osebe želeli doseči družbeno enakopravnost. Uspešno? Kakor kje.

Med evropskimi državami je na lestvici enakopravnosti gotovo prva Islandija, kjer lahko istospolni pari posvojijo otroka vse od leta 2006. Šest let zatem pa smo v Sloveniji priredili tradicionalni slovenceljski praznik in se v nedeljo, 25. marca, odpravili na volišča. Udeležba na referendumu o družinskem zakoniku je bila 30-odstotna. Še danes nas je lahko sram.

Homoseksualnost in transspolnost nista ideologiji, nestrpnost in sovraštvo do istospolnih zvez in transspolnih oseb pa še kako lahko označimo za ideologijo.

Lahko nas je sram tudi zaradi lanskih izgredov in “terenskega dela” članov Društva za promocijo tradicionalnih vrednot (ki si je do nedavnega še lastilo status društva v javnem interesu na področju kulture) na Paradi ponosa v Ljubljani in Mariboru. A čisto nič nas ni sram, veste? To smo dokazali nedavno, ob ogledu Evrovizije, kjer s(m)o neuki, kleni slovenceljčki trčili ob nebinarno osebo. “Zemljo, otvori se,” smo v zborni slovenščini kričali in zavijali z očmi. Zakaj neuki, se sprašujete? Ker velika večina naroda še ni ponotranjila dejstva, da obstajata biološki in družbeni spol. Biološki spol je vezan na anatomijo genitalij, družbeni spol pa lahko zajema spolno identiteto, spolne vloge in spolni izraz. Družbeni spol ni nekaj, kar so si mladi izmislili pred kratkim, da bi si svet podjarmili pod pretvezo neke agende, o kateri tako radi razpredajo skrajno desni teoretiki zarot. Je nekaj, kar je bilo v družbi od nekdaj prisotno, obstaja in vedno bo obstajalo. Status duševne motnje pa ima ravno zaradi družbe, ki te ljudi velikokrat spravi tudi do samomora.

Sodobna homofobija je osnovana na predpostavki, da “obstajata samo dva spola” - kar že v konceptu biološkega spola ne drži - in nasprotovanju ideologiji LGBT+. Homoseksualnost in transspolnost nista ideologiji, nestrpnost in sovraštvo do istospolnih zvez in transspolnih oseb pa še kako lahko označimo za ideologijo. “Če rečeš, da obstajata samo dva spola, te takoj okličejo za homofoba,” je večkrat poudarila ena izmed članic podmladka SDS. Ne, če rečete, da obstajata samo dva spola, niste homofobi, ste neuki in ignorantski. Če pa - kot eden od kandidatov na evropskih volitvah - izjavite, da nimate nič proti istospolnim zvezam, imate pa proti “ideologiji LGBT”, pa lahko mirne duše rečemo, da ste “glupi”. Ker očitno, po vaše, stigmatiziranje določenih družbenih margin postane sprejemljivo, če ga zapakiraš v zavajajočo kratico, ki neke osebne lastnosti in okoliščine predstavi kot naklepno, sprevrženo ideološko izbiro. Izbiro, za katero nekateri ves čas trdijo, da jim je vsiljena.

Vprašajmo se, kdo komu kaj vsiljuje? Je nekdo, ki mu je ves čas predočeno, da mora biti in je heteroseksualen, globoko v sebi pa ve, da ni, res tisti, ki drugim vsiljuje svoje prepričanje? A nebinarne osebe vsiljujejo svoj prav že samo s tem, da pač obstajajo? Skrb vzbujajoče je tudi egoistično prepričanje nekaterih, da si želijo geji in lezbijke prisvojiti njihove otroke. Najprej moramo razčistiti, da po svetu hodi vedno več ljudi, ki si otrok sploh ne želi. Veliko teh ljudi je tudi med istospolnimi. Druga stvar, ki jo moramo (vedno znova) predočiti tako mislečim, je dolgotrajnost in zapletenost postopka posvojitve otroka v Sloveniji.

Sicer je pa pri vsej stvari najbolj žalostno to, da vse to sovraštvo, zaničevanje in odklonilen odnos primarno izvira iz religije. Iz vere, ki naj ne bi učila ničesar slabega, v imenu le-te pa dnevno ugasne na tisoče življenj. Ne samo v vojnah, tudi za varnimi štirimi stenami domov. Tudi v Cerkvi. Še papež je pred dnevi izjavil, da je v Cerkvi že preveč homoseksualcev, pri čemer je uporabil vulgarni izraz pedrstvo oz. v italijanščini “frociaggine”. A nič ne de, on je vendarle papež - opraviči se, zmoli en očenaš in vse mu je odpuščeno.

Toda žal sodobni homofobi niso ogrožena vrsta. Tako kot homoseksualci, transspolni, nebinarni, interseksualni in aseksualni bodo tudi homofobi vedno obstajali. Zato se moramo o teh temah veliko pogovarjati. Ne le o LGBT+ skupnosti. Ni narobe, da se v šolah otrokom pove, da obstajajo tudi nebinarni ljudje. Tako kot ni narobe, da se jim pove, da obstajajo ljudje s sladkorno boleznijo. Samo pogovarjajmo se, za božjo voljo.