Habemus problem*?
7. Val
25. 04. 2025, 05.00
, posodobljeno: 25. 04. 2025, 11.46
Na velikonočni ponedeljek, tik pred dnevom upora, je ugasnilo življenje upornega papeža Frančiška. Živela ironija! Sveti sedež je izpraznjen, a pisarne v Vatikanu že pokajo od pritajenega vznemirjenja - ne zaradi žalovanja, temveč zaradi tihega pričakovanja. Končno nekaj akcije. Kardinalski zbor si mane roke, kamerlengo je pograbil kladivo in polomil papežev prstan, švicarska garda si je zamenjala uniforme, Rim pa močno diši po kadilu in politični intrigantnosti.
Habemus papam, bo najstarejši kardinal izrekel po koncu letošnjega konklava, enega najbolj misterioznih procesov rimskokatoliške cerkve. A do takrat bo potrebno še malo počakati. Frančiška niti pokopali še niso.
S papeževo smrtjo se je začelo obdobje sede vacante - praznega sedeža. Cerkev, ta božji d.o.o., zdaj uradno nima direktorja. Vsi dosedanji podrejeni so odpustili sami sebe, razen tistih, ki zdaj tiho lobirajo za svojega kandidata. Pogreb bo protokolarno ganljiv, televizijski prenosi malodane črno-beli, in potem ... konklave. Lepo ošemljeni kardinali, zaklenjeni v Sikstinsko kapelo, kjer odločajo, kateri izmed njih bo postal naslednji najemnik nebeške franšize.
Če gre verjeti staremu reku, da za vsakim debelim papežem pride suh, bomo najbrž v srednjem veku še pred božičem.
Dim bo spet postal osrednji svetovni medij: črn pomeni neuspeh, bel - uspeh, in to je vsa duhovnost, ki jo bo povprečen laik še sposoben razumeti. In vmes - špekulacije. Medijske, teološke, politične. Vse poti spet vodijo v Rim, le da je tokrat ta Rim bolj Cosa Nostra kot sveto mesto.
Če gre verjeti staremu reku, da za vsakim debelim papežem pride suh, bomo najbrž v srednjem veku še pred božičem. Vprašanje, kdo bo novi papež, je vse bolj pereče. Nanj težko podamo odgovor, saj zgodovina pravi, da če v konklave vstopiš kot papež, ostaneš kardinal. A vseeno se stavnice, tako kot evrovizijske, že ogrevajo. Raymond Burke iz ZDA je papež za tiste, ki si želijo Cerkev brez milosti - sovražno nastrojen proti vsemu, kar je Frančišek vsaj poskušal ublažiti.
Vprašanje ni, kdo bo novi papež. Vprašanje je, kaj bo moral biti. In tu se zatakne. Mora biti svetnik, politik, menedžer, diplomat, influencer ... ter obenem nekdo, ki zna molčati ob pravem času in govoriti tako, da ga razume tudi svet, ki že dolgo ne verjame več v čudeže.
Peter Erdö, madžarski kandidat, ima nekoliko več šarma, a kaj, ko kardinal ne skriva svojega simpatiziranja in celo prijateljevanja z Viktorjem Orbanom. Če kdo zna zgraditi teokratski zid okrog Evrope, je to Erdö. Orban pa bi se, s svojo trdo konservativno in protievropsko držo, utegnil še bolj približati Svetemu sedežu. Tu je še Luis Antonio Tagle s Filipinov - Frančiškov idejni sin, progresiven, topel, a morda premehak za trdi vatikanski beton. Poraja se tudi vprašanje, če je nemara napočil čas za italijanskega papeža? Tu sta kardinala Pietro Parolin (vatikanski državni tajnik, diplomat z zlatim sredincem, ki se je pred časom mudil tudi v Kopru) in Matteo Zuppi, liberalec z obrazom radijskega moderatorja pred penzijo.
A Slovenci imamo svojo teorijo, oziroma pobožno željo, da bi tokrat papeška krona končala na glavi Vinka Bokaliča, Argentinca slovenskih korenin - najbrž ni potrebno poudarjati, da sta njegova starša v Argentino prišla leta 1949. Če po nekem smešnem naključju pride do tega, da Bokalič postane papež, bi bilo zabavno opazovati slovensko histerijo. RTV bi prenašal konklave v živo z Avsenikovo podlago, ob planiški velikanki bi nemudoma zgradili baziliko, čokolado Gorenjka pa bi preimenovali v Argentinka. Papež Vinko I., zaščitnik upokojencev in slabe arhitekture. Naj se sliši absurdno, ampak Vatikan je specializiran za take preobrate, Slovenija pa za nesmiselno histerijo. Ste že jedli Melanio?
Medtem pa vsi pozabljajo, da papež ni kralj sveta, temveč bolj generalni direktor firme, ki že dolgo prodaja produkt, ki ga nihče več noče. Včasih so vsaj obljubljali nebesa, zdaj pa še tega ne več - le še nekaj moraliziranja, malo piarja in včasih kakšen škandal, da se ne pozabi, kdo zares so.
In tu pridemo do Frančiška. Zadnji vsaj malo zanimiv papež, ki je Cerkev poskušal preobleči v nekaj, kar ne bi izgledalo kot diktatura z rožnim vencem. A je prepozno ugotovil, da ne moreš prenoviti hiše, ki ima temelje iz inkvizicije, streho pa iz cerkvenih obveznic. No, Frančišek se je v zgodovino zapisal tudi kot tisti papež, ki je odpravil zastaranje primera zloglasnega Marka Rupnika, slovenskega škofovskega Pokemona, ki ga vsi poznajo, nihče pa ga noče ujeti. Rupnik je bil za Vatikan to, kar je bil Kevin Spacey za Netflix - najprej dragocen umetnik, potem pa tiho črtan, a nikoli zares kaznovan. Redovnice, ki jih je zlorabljal, ostajajo brezimne, on pa dobi samostan. Sobe z razgledom. Spiritualna hišna aretacija. To ni pravičnost, to je klerikalna Airbnb politika: spakiraj kovčke, a ostani v sistemu.
Dejstvo je, da se bo moral bodoči papež prej ali slej izreči v zadevi Rupnik. Nanj pritiska tako katoliška kot tudi “brezbožna” javnost. Rupnikovi mozaiki so po cerkvah raztreseni kot minipoligoni za moralno eksplozijo. Če bi jih prekrili z belo barvo, bi naredili več za duhovno zdravje vernikov, kot vsi odpustki skupaj. A ne - umetnost je umetnost, pravijo. Tudi če jo je narisal predator z duhovniško diplomo in z nagnjenjem do manipulacije, ki bi mu jo zavidal še sam Niccolo Machiavelli.
Cerkev je tu znova pokazala svojo zvestobo tradiciji: zaščiti svoje, molči, razvleci postopek, potisni vse pod preprogo - potem pa reci: Gospod bo sodil. Pa ja. Gospod najbrž nima niti več živcev za tole farso.
A konec koncev: vprašanje ni, kdo bo papež. Vprašanje je, kaj bo moral biti. In tu se zatakne. Mora biti svetnik, politik, menedžer, diplomat, influencer ... ter obenem nekdo, ki zna molčati ob pravem času in govoriti tako, da ga razume tudi svet, ki že dolgo ne verjame več v čudeže. Kdor ga bo izvolil, bo izbral manj svetnika kot kompromis. Manj preroka kot ravnotežje sil. Božja volja? Morda. Kardinalska strategija? Bolj verjetno.
Ironično, kajne? Da moraš biti nadčlovek, da bi zastopal Boga. In to na čelu organizacije, ki je skozi zgodovino dokazala, da nima prav veliko opraviti z božjim ...
*Imamo problem?