Gorica, evropska prestolnica fašizma?

V Sloveniji že desetletja stopicljamo na mestu, ko gre za razumevanje naše preteklosti. Razprave o partizanih in domobrancih, o osamosvojitvi in tranziciji niso zgolj zgodovinske teme - so politične bitke, v katerih se preteklost uporablja kot sredstvo za delitev. Naša družba je ujeta v preplet nerešenih ran in neskončnih prerekanj o tem, kdo ima prav, namesto da bi skupaj iskali resnico in se iz nje učili.

Še bolj zapletena pa postane zgodovina, ko prestopimo meje naroda in pogledamo širši evropski kontekst. Vzemimo Italijo. Državo, za katero si vsi želimo, da bi se po drugi svetovni vojni obrnila stran od fašizma, a ni nikoli zares obračunala s svojo preteklostjo. Mussolini še vedno visi na stenah nekaterih italijanskih domov, v tržaški občinski palači se slovensko besedo zaničuje, Ducejeve ideje pa odmevajo v politiki. Današnja oblast pod Giorgio Meloni ni anomalija, temveč odsev države, ki si nikoli ni zares priznala odgovornosti za temne strani svoje zgodovine. Težko je spet pisati o tem.

V luči ohranitve Mussolinijevega častnega meščanstva slogan “Gremo brezmejno” postane samo še eno v nizu protislovij, s katerimi je obdan projekt evropske prestolnice kulture.

Okoli fašistoidnosti Giorgie Meloni se novinarji vse od njenega nastopa na funkcijo vrtimo kot mačka okrog vrele kaše, a kaj ko nas sosedje vsakič znova presenetijo z vedno novimi neumnostmi. Prav v začetku tega tedna je desnosredinska večina v goriškem občinskem svetu glasovala proti odvzemu častnega meščanstva italijanskemu fašističnemu diktatorju. Prav ste prebrali, Benito Mussolini ostaja častni meščan Gorice.

Grozljivo je tudi dejstvo, da je Duce častni meščan še številnih drugih občin, med drugim tudi tržaške. Toda tokrat je najbolj na udaru goriška. Zakaj? Ker si bo čez nekaj mesecev z Novo Gorico delila naziv evropske prestolnice kulture. A o tem kasneje.

Goriški župan Rodolfo Ziberna je ob tem sicer obsodil fašizem in samega Mussolinija, a je ob tem dodal, da se je tudi več drugih županov, tudi iz vrst leve sredine, v prejšnjih letih izreklo proti odvzemu častnega meščanstva Mussoliniju, češ da gre za brisanje zgodovine, ki pa je ni mogoče spremeniti. Omenjal je tudi starorimsko prakso “damnatio memoriae”, s katero so iz javnega življenja izbrisali vse sledove obstoja obsojene osebe. Ti argumenti preprosto ne zdržijo. Namesto zavedanja, da ima bodoča evropska prestolnica kulture za častnega meščana utemeljitelja italijanskega fašizma, se je Ziberna izkazal za popolnega zgodovinskega analfabeta. Po tej logiki je tudi Slovenija s svojo osamosvojitvijo iz zgodovine izbrisala sledove Jugoslavije. I ja se zovem Miroslav.

Smisel in sporočilo evropske prestolnice kulture v Gorici in Novi Gorici naj bi bilo proslavljanje brezmejnosti in sobivanja v obmejnem prostoru. V luči ohranitve Mussolinijevega častnega meščanstva slogan “Gremo brezmejno” postane samo še eno v nizu protislovij, s katerimi je obdan projekt evropske prestolnice kulture. Teh se je v zadnjem obdobju nabralo za celo knjižnico - in to ne samo na italijanski strani. Antifašizem velja za temeljno vrednoto Evropske unije in s tem tudi EPK. Prav zato so se v minulih dneh zvrstili številni ostri odzivi iz zamejstva, pa tudi s strani novogoriškega župana in vladajoče koalicije, ne pa tudi s strani zavoda GO!2025, kjer so dejali, da političnih odločitev ne komentirajo. Kako, prosim?

Za primer protislovja lahko vzamemo tudi slavnostno predstavitev programa EPK, ki jo bodo izvedli v Ljubljani. Namesto da bi se kot slovensko kulturno prestolnico ustoličilo Novo Gorico in, denimo, za časa trajanja projekta sedež ministrstva za kulturo preselili prav tja, se vztrajno vrača v Ljubljano. Motiv za to odločitvijo je skrajno nenavaden. Že dalj časa namreč v kulturnih srenjah odmevajo očitki, češ, da so lokalni umetniki pri projektu EPK zapostavljeni, še več, da so EPK ugrabili “Ljubljančani”. Kaj so vodilni v projektu z odločitvijo, da program predstavijo v Ljubljani, sporočili zainteresirani javnosti, naj ostane prosto za interpretacijo. Ali pa tudi ne.

Maribor je, kot evropska prestolnica kulture, pustil nekoliko grenek priokus, kar bi lahko pripisali številnim dejavnikom. Spomnimo, to je bilo leto, ko je Slovenija dočakala svojo prvo večjo gospodarsko krizo po osamosvojitvi, po mestih so frčale granitne kocke, stavkali so šolniki, profesorice, univerzitetni profesorji, policisti, gasilci, mamice z otroki, študenti, upokojenci in tudi kulturniki. Epicenter protestniških gibanj pa je bil za časa evropske prestolnice kulture ravno Maribor. Seveda politične razmere niso edini faktor, ki bi mu lahko pripisali krivdo za to, da je bil projekt popoln fiasko, tu je še tradicionalni slovenski pohlep, ki se v vsem svojem sijaju izkaže ravno, ko nam je zaupano nekaj velikega. Takrat se Slovenci najraje pokoljemo. A to zdaj ni stvar debate. Vprašanje, kaj se je mesto iz te izkušnje naučilo, ostaja odprto. Dejstvo pa je, da mariborska občina še danes, dvanajst let po zaključku projekta, nima sprejete strategije za razvoj kulture. Ali bo podobna usoda doletela tudi Novo Gorico, pa bo pokazal čas.

Zgodovina ni le preprosta zgodba o tem, kar je bilo. Je ogledalo, ki nam kaže, kdo smo - če si upamo vanj pogledati brez olepševanja. Nekateri pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. Lahko bi rekli, da se kot pedagoginja ni najbolje izkazala, toda bilo bi nadvse krivično vanjo uperiti prst ter jo okriviti za polome in omejenost njenih učencev. Če je nekdo mona, ga niti najboljši pedagog ne reši pred propadom.