Zmagovalec v kulturi poraza

Zmagovalec, ker točno to je. Zmagal je v državi, kjer se težko preživljaš s pisanjem leposlovja, mošnjiček pa si lahko napolniš s pisanjem priročnikov o tem, kako se rokuješ, ne da bi komu zlomil prst. Ni treba biti ciničen, da vidiš, kako groteskno je, da je Evropska prestolnica kulture za približno 80 tisočakov naročala svetovanja pri človeku, ki med drugim piše tudi o tem, kako se spopasti s potenjem rok ter kdaj in kako iztegniti dlan. A ob takih razkritjih je ciničnost (žal) edina oblika samoobrambe, ki še preostane. V mestu, kjer so generacije kulturnikov garale za svojo kredibilnost, kjer je zaživelo društvo Sommelier in kjer domuje Hit, so za realizacijo ideje o Osmici Super 8 potrebovali zunanjega guruja.

Za 38.200 evrov jih je učil, kako brezmejno martinovati, za skoraj 15 tisočakov, kako naj bi dišali Okusi brez meja. In za 18.239 evrov je (med drugim) svetoval tudi, da se zjutraj pozdraviš z nasmehom in ne govoriš prehitro. To so lekcije, ki jih očitno ne potrebuje samo Nova Gorica, temveč cela Evropa.

A problem ne tiči zares v Zmagovalcu. Takšni ljudje bodo vselej našli svoje naročnike. Problem je, da je nekdo v javnem zavodu, ki operira z glomaznimi vsotami denarja, nosi odgovornost do kulture in konec koncev tudi do skupnosti, rekel: “To rabimo.” In potem podpisal.

To pove vse. Ne o Zmagovalcu, temveč o slepi veri v dokument in zunanji izgled strokovnosti. V neko PowerPoint predstavitev, ki naj bi rešila svet. Kultura, ki naj bi dvigala duha, se je prepustila birokratskemu tečaju osebnostne rasti.

Ko so na Tarči odprli temo, se je sprožil že ponarodeli slovenski refren. Župan Samo Turel je zvenel, kot da bere iz Janševega priročnika kriznega komuniciranja. Najprej relativizacija, zatem obtožba medijev, nato užaljenost, ker “nekdo ruši uspešno zgodbo”. Tisti, ki imajo oblast, so vedno presenečeni, ko jih nekdo drži za besedo. In v Sloveniji so mediji redko dobrodošli tam, kjer postavljajo neprijetna vprašanja. Toda mediji niso tu samo zato, da napovedujejo dogodke in z njih poročajo, temveč tudi, da preverijo račune.

Turel govori o “lepi zgodbi, ki so jo mediji uzmazali”. Kot da so novinarji tisti, ki podpisujejo pogodbe s poslovnimi čarovniki. Kot da ni bistvo javnega interesa v vprašanju, zakaj nekdo s tako bogato domačo kadrovsko bazo išče svetovalce izven nje. Najlažje je reči, da gre za medijsko zdraho. Morda bi veljalo razmisliti o jasnem in glasnem: “Nismo bili previdni”.

Zadeva GO! 2025 ni samo lokalna bizarnost. Je del širšega problema. V Sloveniji namreč nismo sposobni ločiti med kulturnim delom in upravljanjem. Umetniki ustvarjajo, birokrati pa upravljajo z umetniki, kot bi upravljali s parkirišči. In potem se čudimo, da stvari nimajo duše. Ko projekt, ki bi moral biti simbol evropske povezanosti, postane simbol provincialne samozadostnosti, je jasno, da smo nekaj izgubili. Pa ne denarja, ampak zaupanja.

Kljub vsem aferam ima GO! 2025 dobre plati. Gledališke in plesne predstave, razstave, pogovorni večeri ... vse to delajo ljudje, ki verjamejo, da ima umetnost smisel. Ti ljudje nimajo nič z excel tabelami. In ravno zaradi teh ljudi je to, kar počneta poslovodstvo in politika, toliko bolj boleče. Kultura se ne more braniti sama pred sabo. Pred lastnimi menedžerji in “svetovalci”.

Zmagovalec je v tej zgodbi samo metafora za vse, kar gre narobe, ko se umetnost zamenja za projektno vodenje, kultura pa za poslovni izziv. In ko župan zveni kot politik, ki se boji novinarjev kot izgube integritete, potem veš, da prestolnica kulture ni več mesto umetnosti, ampak prostor upravljanja splošnega vtisa. Turel bi moral razumeti, da bližina medijev ni nevarnost, ampak prednost. Da lokalni novinarji niso sovražniki, temveč tisti, ki razumejo utrip mesta. Njegov refleks, da ob tokratni zgodbi kaže s prstom v kamero, je star kot Popovičev primitivizem in Janševa užaljenost.

Res je, bližajo se volitve. In Nova Gorica bi morala biti zgodba o tem, kako kultura povezuje v času neizprosne polarizacije. Namesto tega imamo afero o priročniku za rokovanje. Če bi kdo to napisal kot satirični skeč, bi rekli, da pretirava. Toda Slovenija ta trenutek ne rabi satire, temveč ogledalo.

EPK je bil - oziroma še vedno je - trenutek, ko lahko dokažemo, da kultura še ni povsem izrinjena iz javnega interesa, čeravno se zdaj spet zdi, da je. Upajmo, da od te zgodbe ne bo ostal samo Zmagovalčev nasmeh in županove sodbe o tem, kdo je kriv. Če bo, bo javnost izgubila še tisto malo vere, da se da z javnim denarjem narediti nekaj plemenitega.

In mogoče je prav to tisto, kar je najbolj tragično. Da bomo po vsem tem spet rekli: “Saj vsi kradejo.” In potem bomo odšli domov, prižgali luč in si po Zmagovalčevih navodilih trikrat nežno stisnili roko - trdno, a brez lomljenja kosti. Tudi to je, očitno, kultura. Samo ne tista, ki smo si jo želeli.