(INTERVJU) Franco Juri: “Kučan se nikoli ni užalil, ko sem ga risal majhnega”

Nenavadna je pot, ki je nekdanjega politika, veleposlanika, karikaturista in enega od začetnikov politične alternative na Slovenskem vodila do stolčka Pomorskega muzeja v Sergeja Mašera v Piranu. Kako ste se znašli na tem položaju?

“Pot je bila tudi vijugasta. Po politični izkušnji sem se zaposlil kot novinar in samostojni kulturni delavec. S tem sem se ukvarjal približno osem let. Med drugim sem sodeloval z Dnevnikom, Primorskimi novicami in TV Koper-Capodistria. Leta 2008 se je politično ozračje začelo spreminjati; dobil sem jasno sporočilo, da teh položajev ne bom mogel obdržati. Na parlamentarnih volitvah sem ponovno kandidiral in bil izvoljen v državni zbor, kjer sem kot poslanec Zaresa delal tri leta. Nato pa vrnitev v novinarsko delo ni bila mogoča, ker sem bil 'okužen' s politiko. Ostal sem brezposeln, približno pol leta sem bil na zavodu za zaposlovanje. Na zavodu imaš neko padalo, nekakšno minimalno subvencijo, z njo za silo preživiš, vendar pa je veliko bolj kot pomanjkanje denarja hujši občutek, da nisi več del delovno aktivnega prebivalstva. To je grozen občutek.

Od upornika do direktorja

Franco Juri, rojen oktobra 1956, je človek različnih poklicev. Diplomiral je iz geografije in romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velja za enega od začetnikov politične alternative na Slovenskem. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je dal pobudo za peticijo, v kateri podpisniki protestirajo proti temu, da bi Jugoslavija manjšinsko problematiko reševala centralizirano. Iniciativa je dobila ime Skupina 88. Bil je tudi član kolegija znamenitega Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se je sprva zavzemal za izpustitev Janeza Janše in Ivana Borštnerja iz vojaškega zapora. Bil je sprva delegat v slovenski skupščini (1990), potem pa poslanec LDS v državnem zboru, kasneje je opravljal funkcijo veleposlanika v Španiji in na Kubi ter funkcijo državnega sekretarja na Ministrstvu za zunanje zadeve. Izstopil je iz LDS, kasneje pa se je pridružil tedaj novoustanovljeni strani Zares, kjer je med drugim opravljal funkcijo podpredsednika. Preizkusil se je tudi kot samostojni novinar, karikaturist - s svojimi pronicljivimi risbami je bil pogosto trn v peti politikom – in celo kot glasbenik. V etno folk skupini Istranova je pel in igral na več inštrumentov.

Njegov brat Aurelio Juri je bil župan Mestne občine Koper in kot član Socialnih demokratov dolgoletni poslanec, nečak Luka Juri pa je bil direktor Pokrajinskega muzeja Koper. Koprčan Franco Juri je hrvaško-furlanskega rodu. Po mamini strani ima tudi nekaj retoromanske krvi.

Zaposlitev sem iskal povsod, med drugim sem se prijavil tudi za direktorsko mesto v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran. Imel sem pogoje, izobrazbo, izkušnje na vodstvenih funkcijah ter relativno dobro znanje o zgodovini in geografiji, saj sem po izobrazbi romanist in geograf, tudi problematiko muzeja sem dobro poznal. Namesto mene so izbrali nekdanjo ministrico za kulturo Andrejo Rihter, a je ni potrdil piranski občinski svet. Nakar so me mlajši svetniki predlagali, udeležil sem se večerne seje in predstavil, kako bi vodil muzej. Dobil sem relativno dobro večino, 15 glasov.