(INTERVJU) Francesca Albanese: “Ne zanimajo me napadi name, edino pomembno je, da govorimo o Palestini”

Objavam njenih poročil o desetletnih izraelskih kršitvah mednarodnega prava vsakič sledijo obtožbe o pristranskosti, podpiranju gibanja Hamas in tudi antisemitizmu. V Izrael nima vstopa, kar ji močno otežuje delo, ZDA pa so proti njej uvedle težke sankcije, zaradi katerih denimo ne more nikjer imeti bančnega računa. Zamrznili so ji premoženje v ZDA, kjer je do pred kratkim živela, preklicali so ji tudi vizum za vstop v državo, kjer biva njena družina.

Francesca Albanese je doslej analizirala več vidikov izraelske politike na zasedenih palestinskih ozemljih. Zbrala je primere kršitve pravice palestinskega ljudstva do samoodločbe, nasilnega priporniškega in vojaško-policijskega sistema ter opisala življenje otrok v večni okupaciji. Svoje ugotovitve postavlja v okvir dolgotrajnega naselitveno-kolonialnega režima, ki se prepleta z apartheidom. Nasilje nad palestinskim prebivalstvom pa je po 7. oktobru 2023 prešlo v fazo množičnega uničenja in genocida.

V poročilu Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida je izpostavila, da se je izraelski režim nad Palestinci razvil v globalno vpet gospodarsko-industrijski aparat, ki vključuje orožarsko industrijo, tehnološki nadzor, gradbeništvo, logistiko, finance, turizem ter akademske institucije, in da številna podjetja s poslovanjem v nezakonitih naselbinah podpirajo okupacijo, apartheid in tudi uničevanje v Gazi. V zadnjem poročilu pa je med sostorilce genocida uvrstila tudi države, ki ne ukrepajo proti Izraelu. Med temi državami je tudi Italija.

Otrokom dala obraz in glas

Albanese na vse to opozarja tudi v medijih in na družbenih omrežjih, pri čemer vsakič poziva k solidarnosti in humanosti. Pred nedavnao podelitvijo nagrade v gledališču Miela je pristala na intervju s tržaškimi mediji.

Nagrado Fundacije Luchetta ste prejeli za svoja prizadevanja pri razkrivanju kršitev pravic palestinskih otrok. Kakšno je otroštvo v Gazi in na zasedenem Zahodnem bregu?

“Zelo sem počaščena, da sem prejela tako prestižno nagrado, ki dokazuje tako pomembnost mojega dela kot trpljenje palestinskih otrok. Za opis njihovega življenja obstaja angleški izraz 'unchilded', kar pomeni, da jim je odvzeto otroštvo in vse, kar je otroškega - od varnosti do brezskrbnosti. Vsega tega palestinski otroci nimajo, ker živijo v razmerah velike negotovosti, brez zaščite državnih oblasti, ker teh zaradi izraelske okupacije ni. Izpostavljeni so vsakodnevnim napadom izraelskih vojakov in judovskih naseljencev, aretirajo jih in zapirajo ter trpinčijo in posiljujejo. Na te nehumane prakse poniževanja v izraelskih zaporih se bom osredotočila v naslednjem poročilu. Vse je že dokumentirano. O otrocih pa sem pisala v poročilu, v katerem sem zbrala intervjuje, ki sem jih opravila poleti 2023. Otrokom sem na tak način dala obraz in glas. Dramatična slika se je v zadnjih dveh letih močno poslabšala. Stanje v Gazi je zdaj apokaliptično. Izraelske sile so ubile najmanj 20.000 otrok, na stotine jih je bilo ubitih s streli v trup in glavo. Na tisoče je doživelo amputacije brez anestezije. V Gazi je bila prvič ustvarjena kategorija za opis statusa otrok, ki so ostali brez vsakršnega sorodnika.”

Ali je z njimi po nastopu krhkega premirja sploh kaj boljše?

“Intenzivno bombardiranje se je res končalo, vendar se napadi nadaljujejo. V tem trenutku večina od 1,9 milijona prebivalcev enklave živi v obupnih razmerah v šotorih, brez osnovnih higienskih pogojev, brez pitne vode, zdravil, hrane pa je le za vzorec.”

Tržaška judovska skupnost se je ostro odzvala na podelitev nagrade, med drugim vas obtožujejo, da branite terorizem.

“Ne čutim potrebe, da bi se odzvala na takšne polemike. Bolj me skrbi, da je njihov namen zasenčiti osnovno sporočilo - umiranje otrok v vojni. Res mi je žal, da mora fundacija, ki je doslej toliko naredila za otroke, to prenašati. Pri svojem delu ravnam strokovno, s pravnega vidika analiziram zgolj dejstva. Skrbi pa me, kako veliko ljudi palestinskih otrok ne zmore videti kot žrtve. Ta odsotnost empatije me plaši.”

Kako ameriške sankcije ZDA vplivajo na vaše delo posebne poročevalke ZN in kakšen precedens to lahko ustvari za delo drugih poročevalcev?

“Sankcije, ki so mi bile naložene, so izjemno resen precedens. Pravzaprav je precedens že obstajal, saj so pod ameriškimi sankcijami tudi tožilci in sodniki Mednarodnega kazenskega sodišča. Napad na neodvisnega strokovnjaka pa je dodatna žalitev Združenih narodov. Gre za stopnjevanje napadov, ki so ZN tudi materialno prizadeli: agencija za palestinske begunce UNRWA je skoraj zdesetkana, večina njihovih objektov v Gazi je uničenih. Sankcije pa stopnjujejo tudi ozračje ogroženosti in strahu, saj poročevalci in vsi, ki opozarjamo na kršitve mednarodnega prava, nismo več varni.”

V svojem zadnjem poročilu ste opozorili na sodelovanje drugih držav pri genocidu v Gazi. Kako pride do tega?

“Dejstvo je, da brez mednarodne materialne, ekonomske in vojaške podpore, brez dobave orožja, diplomatskega kritja in brez jezika, ki bi Palestincem zagotavljal pravice, ne bi nastala plodna podlaga za izraelsko nezakonito zasedbo in vzpostavitev apartheida. Okupacijo je treba v celoti odpraviti - to je razsodilo tudi Meddržavno sodišče leta 2024. Stanje pa se od sodbe sploh ni spremenilo in nobena država ni reagirala.”

Na Zahodu se postopoma prebuja vest

Po drugi strani pa je civilna družba zelo glasna. Milijoni so stopili na ulico, proti Gazi se je podalo na desetine plovil humanitarne flotilje. Ali lahko tovrstne oblike protesta karkoli spremenijo?

“Da, ker se na Zahodu postopoma prebuja vest. Najbolj aktivni so mladi, preostali del državljanov se jim je tudi pridružil, čeprav z zamudo. Ta podpora človečnosti pa je ključna. Palestinsko ljudstvo je te izraze solidarnosti opazilo in prek družbenih omrežij pošiljalo zahvalna sporočila.

To gibanje je treba podpreti, da se nato zgodi sprememba v politični volji. Države morajo začeti ravnati drugače. Čas je za prekinitev vojaških in gospodarskih odnosov z Izraelom.”

Veliko se izpostavljate v medijih, zato se kritike na vaše delo pojavljajo v obliki osebne diskreditacije.

“Najostrejše kritike prihajajo vedno od ljudi, ki mojega dela sploh ne poznajo, saj ne pomnim, da bi kdo izpodbijal moja poročila z dejstvi. O mizoginih napadih na moj mandat s strani posameznikov in institucij pa bi lahko napisala dolgo razpravo. A napadi me ne zanimajo, zame je najpomembneje, da še naprej govorimo o Palestini. Edino, kar me ščiti pred napadi, je solidarnost ljudi – in ta je neskončna.”

Solidarnost državnikov pa je precej manjša. V Evropi je sicer skupina držav, ki orje ledino v to smer, in med njimi je Slovenija. Za predsednico Natašo Pirc Musar ste dejali, da je edina evropska voditeljica, ki vas prepriča ...

“Solidarnost do Palestincev na institucionalni ravni, kot velja v Sloveniji, je redkost. Res pa je, da si nobena država ne želi narediti preveč korakov naprej od ostalih. Zato se stvari premikajo tako zelo počasi. Ko sem bila poleti v Sloveniji, sem bila zelo ganjena nad toplim sprejemom ministrov in premierja, pri predsednici sem bila celo dvakrat. Občudujem njene glasne pozive k solidarnosti do mojega dela in palestinskega ljudstva.”

Drugje na Zahodu pa so dinamike drugačne.

“Ko sem se posvetila raziskavi o sokrivdi in odgovornosti zasebnega sektorja, sem videla, da ta sektor ni le industrija, temveč tudi nedržavno tkivo: univerze, banke, različne gospodarske panoge, tudi turizem in kmetijska proizvodnja. Kaj nam to pove? Da so v ozadju veliki interesi. Vrednost izraelske borze je v času izvajanja genocida narasla za več kot 200 odstotkov. Kako je mogoče, da toliko držav, zlasti evropskih, ni suspendiralo trgovinskih sporazumov z Izraelom? Nekatere države, žal tudi Italija, ostajajo skrajni zagovorniki teh sporazumov. To pa nam jasno kaže, da obstaja razkorak med ljudstvom, ki vidi, kaj se dogaja, in politiko, ki je na strani zelo velikih ekonomsko-finančnih interesov.” •