Epidemija tretjega tisočletja

Občasno je kje slišati opazko, ki neposlušnega in raztresenega človeka označuje kar z dementnim. Kar je neprimerno, saj se tudi v Sloveniji med starajočimi res skokovito pojavlja ta težka bolezen, za katero ni zdravila. Tista, ki so, bolezen le upočasnijo, če jo diagnosticirajo dovolj zgodaj. Razmah demence nujno kliče po sistemskih ukrepih - od sistematičnega presejanja po 65. letu do urejene družbene skrbi bolnih z napredovalo boleznijo.

Podatek, da živi v Sloveniji z demenco približno 48.000 ljudi in da je njena najpogostejša oblika Alzheimerjeva bolezen, je vzrok za alarm in zahteva sistemske ukrepe. Mednje sodijo sistematično presejanje prebivalstva za demenco, starega 65 let in več, zagotovitev sistemskega vira financiranja za izobraževanje negovalnega in zdravstvenega kadra za delo z dementnimi, dodelitev strokovne pomoči tem bolnikom na domu in v institucijah, nudenje dnevnega varstva ter organiziranih aktivnosti za osebe z demenco in odpiranje posebnih oddelkov v sklopu institucionalnega bivanja in oskrbe.

Ti ukrepi so znani že dolgo, a so jih vztrajno potiskale na stran vsakokratne vladajoče politike in za zdravstvo ter socialo odgovorni ministri. Le deloma se jih je šele zdaj lotil zakon o dolgotrajni oskrbi, dotlej pa so vsi odločevalci pri tem vprašanju padli na izpitu in zato vse hujše posledice občuti celotna družba. Največje žrtve so dementni bolniki in njihovi svojci, ki so prisiljeni sami skrbeti za dementnega sorodnika. Nekateri so zato celo morali pustiti službo. Tisti, ki zmorejo, plačujejo ogromne vsote za najeto zasebno dnevno varstvo bolnika, ki doma sam brez nadzora ne sme biti, saj se zaradi izgube spomina, neprepoznavanja okolice in nezmožnosti izvajati nujna opravila ter nesposobnosti skrbeti zase lahko poškoduje, povzroči požar, poplavo …

Odločevalci se z vsem tem niso in še vedno celovito ne ukvarjajo. Že zato ne, ker imajo tolikšne dohodke, da lahko za svoje dementne bližnje brez težav plačujejo drago zasebno varstvo in so, kar je nemoralno, izkoristili vse dobre zveze, da so lahko dementnega sorodnika na hitro strpali v dom za ostarele, ki ima tudi oddelek za dementne. Seveda mimo dolge vrste navadnih čakajočih smrtnikov. Zato tudi niso in še vedno ne odpirajo perečih vprašanj o gradnji, ustanavljanju in odpiranju novih domov za ostarele, kjer so predvideni oddelki za težje bolne, tudi za dementne. Problem zanikujejo tudi zato, ker bi morali sami sočasno oblikovati in sprejeti primerne ukrepe za pridobivanje boljše usposobljenega negovalnega in zdravstvenega kadra za take oddelke. Kadrov pa, kot je znano, v Sloveniji in bližnji okolici kronično primanjkuje že za običajne domove ostarelih in za bolnišnice. Prav zato celo novozgrajeni domovi samevajo zaprti, saj zanimanja za delo v njih ni niti med brezposelnimi negovalci in medicinskimi sestrami. Ve se, zakaj ne: mizerne plače odbijajo celo iskalce prve zaposlitve.

Vsak dementni bolnik ni enako težaven. Nekateri lahko ob primerni podpori svojcev in sosedov v svojem okolju še dolgo živijo običajno življenje. Le vsakdanji nadzor in dodatno skrb nad dnevno rutino potrebujejo. Če oboleli biva v razširjeni družini, tak nadzor ni posebno breme. A dandanes je tovrstnih sobivanj vse manj in je zato odtujenost vse hujša. Z njo postaja tudi nujen vsakdanji nadzor za bližnje izjemen in neželen napor. Ki se lahko sprevrže tudi v beg in namerno zatiskanje oči pred realnostjo, v prepire med svojci, svojce s sosedi obolelega in svojce s socialno službo ter povzroči še večje zanemarjanje bolnega.      

Razmere v naši, hitro starajoči se družbi, se slabšajo iz dneva v dan, saj število dementnih skokovito rase. Ker gre za zelo bolečo in težko bolezen z upadom kognitivnih sposobnosti, pešanjem spomina, pozornosti, zbranosti, miselnih procesov, za nesposobnost imeti dogajanje pod nadzorom in za nezmožnost skrbeti zase, je vse to tudi vse hujši družbeni problem. Demenca postaja ena najhujših bolezni tretjega tisočletja. Je velik izziv za vsako sodobno, socialno naravnano družbo. Organizirana skrb za te bolne in nemočne je zrcalo realne vrednosti družbe. Kaže, koliko in kako je sposobna celovito poskrbeti za ljudi, ki so, ko so bili še zdravi, to družbo pomagali graditi in so prispevali za skupno dobro.

Žal je tudi splošna ozaveščenost o demenci še vedno zelo nizka in pomanjkljiva in jo še vedno spremlja tudi stigma. Zato pogosto bolniki in njihovi bližnji pomoči ne poiščejo pravočasno, ob prvih izrazitejših, ponavljajočih se znakih. Kar je ključna napaka, saj zdravila zoper demenco ni, je pa mogoče njen potek in slabšanje bistveno upočasniti s pomočjo posebnih zdravil; a le, ko bolezen diagnosticirajo v dovolj zgodnji fazi.