Enoten in množičen shod Slovencev
Ljudje vseh starosti s Tržaškega, Goriškega in Videmskega so 20. maja pred 40 leti na goriškem Travniku zahtevali pravico in z zakonom zakoličeno zaščito. Uredništvo Primorskega dnevnika je ob zadnji okrogli obletnici bralce prosilo za fotografsko gradivo s tega shoda in nastala je kar zajetna dokumentarna zbirka.
Prišli so Slovenci in Slovenke vseh starosti tisto nedeljo, 20. maja 1984, na Travnik sredi Gorice, na glavni mestni trg. Prišli so člani kulturnih in športnih društev, godb na pihala, mladinskih organizacij, političnih strank. Množično so se odzvali vabilu, naj demonstrirajo za “globalno zaščito” vseh Slovencev od Milj do Trbiža. Pod geslom “Slovenci enotno za naše pravice”, ki je kraljevalo na uradnih plakatih in nalepkah, na katerih so bili upodobljeni tudi prsti, sklenjeni v črko V - victory, zmaga. In zmaga je na koncu bila. Prvi enotni shod za pravice Slovencev v Italiji je bil množičen, odmeven.
Primorski dnevnik je naslednjega dne, v posebni izdaji, za katero so novinarji, fotografi, tiskarji in ostali zaposleni delali brezplačno, nosil velik naslov “Mi smo tu!”. Bilo nas je 15.000, so zapisali. In čeprav je bilo udeležencev v resnici manj (baje okrog 10.000), je Travnik ‘84 ostal zapisan kot najbolj množičen shod v zgodovini Slovencev v Italiji. Na zaščitni zakon pa je bilo treba čakati vse do leta 2001
“Italijanska javnost je spoznala, da globalna zakonska zaščita ni bila zahteva samozvanih intelektualnih vrhov, dolga roka sosedov ali domačih razgrajačev.”
Sergij Lipovec
leta 1984 član IO SKGZ
“Enotno za naše pravice”
V ožji skupini “operativcev”, ki so bili zadolženi, da konkretizirajo odločitev o velikem shodu na Travniku, je bil Sergij Lipovec, tedaj član izvršnega odbora SKGZ.
Zakaj je enotna delegacija izbrala Gorico, ne pa na primer Trsta ali drugega kraja?“Ko ne bi napolnili tržaškega Velikega trga, bi to lahko bil argument za tiste, ki bi želeli prikazati, da je manjšina majhna in nepomembna. Trst je bil pod močnim pritiskom protislovenske desnice, kar bi lahko privedlo do protidemonstracij. Po simbolni plati pa bi izbira Trsta lahko omejila domet shoda in mu ne bi dala deželne razsežnosti, saj je bila enako pomembna tudi udeležba iz Goriške in Videmske. Nezanemarljiva je bila tudi zgodovinska simbolika: Travnik, kraj upora tlačenih.”
Kateri je bil vzgib za to enotno manifestacijo, kot smo jo takrat poimenovali?“Vzgib je bil splet večletnega dogajanja. Od prve enotne delegacije pri predsedniku vlade Emiliu Colombu v Rimu vse do enotne sestave v Cassandrovi komisiji. Razmere so zaostrila desničarska gibanja v deželi. Na skupno nastopanje pa so negativno vplivali tudi neučinkoviti zaključki Cassandrove komisije. Mlajša politična generacija je zagovarjala večji pogum pri javnem nastopanju v nasprotju s previdno zaskrbljenostjo bolj izkušene, starejše generacije.”
Priprave na Travnik so bile kapilarne. Na Tržaškem, Goriškem in Videmskem je bilo več javnih pripravljalnih sestankov. Kako je potekalo to delo?“Sestanki vodstev različnih organizacij so potekali kapilarno, od društva do društva, od vasi do vasi. Širili smo plakate - avtor je bil Klavdij Palčič -, nalepke, parole, gesla za transparente z vabilom, naj vsakdo prispeva z ustvarjalnostjo. Za Tržačane smo pripravili zemljevide, označili parkirišča, posebej za godbene skupine. Prevozi so bili organizirani za Benečane, iz Trsta pa rezerviran vlak za veliko skupino mladincev. Vsa naša skupnost se je aktivno in ustvarjalno angažirala.”
“Manjšina je z naporom in potrpežljivim vztrajanjem nekaterih takrat le stopila skupaj, kar pa ni odpravilo velikih in malih razlik in razhajanj, ki so sledila. Množična, odločna in vsestranska zavzetost pripadnikov manjšine od Kanalske doline do miljskih hribov pa je zaznamovala shod pod geslom 'Enotno za naše pravice'. To je do neke mere potem pogojevalo dinamike v manjšini.”
Kakšen je bil učinek enotne manifestacije? Kako jo je doživela italijanska javnost?“Italijanska javnost je spoznala, da globalna zakonska zaščita ni bila zahteva samozvanih intelektualnih vrhov, dolga roka sosedov ali domačih razgrajačev. Nekaj dni pred Travnikom je bil v Genovi shod ob splošni stavki. Organizatorji so bili državni sindikati. Fotografije obeh trgov pa so pokazale, da je bil Travnik bolj uspešen. Na prefekturi so to opazili. Zaslugo so imeli tudi mladinci, ki so se pripeljali v Gorico z vlakom, vodil jih je mladi Rado. Razprostrli so velike transparente, jih pritrdili na visoke kole, zato da so kakor kulisa zaobjeli ves Travnik. Javnost je dobila jasno sliko našega odločnosti, mladinci pa zanos in ponos. Danes temu pravijo: Skupaj zmoremo!”
Trije krogi varnosti
Vloga goriškega profesorja in družbenega delavca Alda Rupla je bila oblikovati in izvajati na prireditvenem in širšem prostoru nadzor nad dogajanjem, da se ne bi zaradi provokacij pobuda izrodila ali prekinila.
Profesor Rupel, je bil odziv takšen, kot ste ga pričakovali?“Odziv je bil dober. Prazničen ob sončnem vremenu. Od železniške postaje so hodili Tržačani v gručah kot za Andrejev sejem. Od Attemsove palače na Kornu do Travnika sprevod Benečanov. Z južne strani avtomobili iz Trsta in s Krasa. Brici z desnega brega Soče: vozila so pustili na robu mesta. Težko je oceniti število meščanov. Vozila so pustili doma, prihajali so družinsko ali z znanci.”
Kako je bila organizirana varnost na shodu? Vas je skrbela možnost, da bi prišlo do izgredov?“Nevarnosti sta bile dve. Tista leta so na vlakih, šolah, trgih in avtomobilih pokali peklenski stroji: v Milanu, Brescii, Bologni, Firencah, Petovljah, Trstu … Skvadristični obritoglavci so izzivali na delavskih shodih, povorkah, na Travniku leta 1992 med odkritjem plošče, posvečene puntarjem, na Tržaškem skrunitve spomenikov, na Videmskem je rovaril paravojaški Gladio.
Na Travniku smo ročno odstranili nekaj avtomobilov. S slovenskimi stanovalci smo se dogovorili, da so z oken slikali celotno dogajanje. V primeru provokacij smo za sile javnega reda hoteli imeti gradivo, da bi se ne izgovarjale, da krivcev ni mogoče izslediti. Preprečiti smo hoteli, da bi se zaradi prerivanja, kričanja in udarcev množica razbežala in bi zato manifestacija klavrno propadla. Imamo film, ki ga je Zdenko Vogrič posnel na trak Super 8.
V mreži 'varnostnikov' je bilo 30 mladih, tudi deklet, ki so se razpostavili v treh krogih: v bližini odra, na Goriščku, ob mostu v smeri Vidma in Gradišča, pri Nanutovi restavraciji v smeri Trsta, na železniški postaji ob prihodu jutranjih vlakov. Opazovali so prihode vozil ter šteli tiste s tablicami UD, PD, VE. Nad Moščenicami sta od pete ure zjutraj bdela člana lovske družine. In res! Karabinjerji so tam zavrnili dva avtobusa, odeta s trikolorami. Sicer pa je le nekaj težkih motorjev enkrat zarohnelo na robu Travnika. Nekaj znanih desničarjev je zraven mene z zanimanjem opazovalo tisoč glavo množico.”
Na Travnik so starši prišli tudi z najmlajšimi.
Izpostavili ste vlogo mladih. Takrat ni bilo mobilnih telefonov ...“Bile pa so telefonske govorilnice. Vsakemu opazovalcu sem dal deset telefonskih žetonov: v primeru preplaha bi klical na urad SKGZ v Ulici Malta, od koder bi me kurir dosegel na stopnišču travniške cerkve sv. Ignacija.
Pri neopazni redarski nalogi je bila tudi poldruga desetina mladih ladjedelničarjev s Krasa, navajenih na vlogo in posege med delavskimi povorkami.”
Kaj pa oblast in organi pregona? So postavljali ovire? Je bilo sodelovanje korektno?“Na trgu ni bilo uniformiranih policistov. Zarana so karabinjerji po Tržaški ulici trgali naše plakate. K meni ni nihče prišel. Pri Nanutovi restavraciji so tri fante legitimirali in jih prijavili sodstvu, ker so avtomobilistom dajali napotke, kako voziti do Travnika. Nastal je kazniv prometni zamašek: tam so bile tudi rampe, kjer je cesta prečkala železniške tire. Vtis prirediteljev shoda je bil, da so oblasti bile presenečene nad obsegom zborovanja: prijavljeno prireditev so doumele kot običajno slovensko veselico s petjem, koračnice je igral pihalni orkester.”