Sveti gozd: ekscentrični park, ki ga je “od mrtvih” obudil Salvador Dali
Bomarzo, majhno mestece na vrhu enega od zadnjih gričev v dolini Tibere v bližini Viterba v italijanski pokrajini Lacij, slovi daleč naokoli zaradi ene posebnosti - parka skulptur, poimenovanega Sveti gozd ali Park pošasti. Ta s svojimi grotesknimi, enigmatičnimi kipi privablja obiskovalce od vsepovsod in velja za najstarejši park skulptur v sodobnem svetu. Po skorajda 500 letih od njegovega nastanka pa še vedno ostaja nerazvozlana njegova simbolika.
Sveti gozd (Sacro bosco) je nastal sredi 16. stoletja po naročilu bomarškega vojvode Pier Francesca Orsinija (1523-1585), znanega tudi kot Vicino Orsini. Ta je lahko iz svoje mogočne palače (danes sedež občine) na obrobju mesta občudoval park pod njim, ki mu tedaj verjetno ni bilo para daleč naokoli.
Zasnoval eden najbolj znanih arhitektov tistega časa
Park, ki obsega približno tri hektarje, je zasnoval eden najbolj znanih arhitektov tistega časa, Neapeljčan Pirro Ligorio, ki je po smrti velikega renesančnega umetnika Michelangela dokončal nekatera dela na baziliki Sv. Petra v Vatikanu in tudi oblikoval slovito Villo d'Este v Tivoliju v bližini Rima, ki s svojimi geometričnimi harmoničnimi linijami in redom predstavlja čisto nasprotje Svetemu gozdu.
Sveti gozd ali Park pošasti v Bomarzu je odprt vse dni v tednu, celo leto, razen za božič. Vstopnina je 13 evrov.
Ta je namreč zelo redek primer “izleta” v groteskno v obdobju po visoki renesansi. Toda Sveti gozd je v času svojega nastanka izstopal še zaradi ene posebnosti, in sicer Orsini je želel, da park “zraste” iz tamkajšnje narave in njenih danosti. Tako so vse skulpture v parku nastale “in situ”, na kraju samem iz lokalne porozne vulkanske kamnine peperino, sklesal pa naj bi jih priznani kipar tistega časa Simone Moschino.
Sveti gozd, ki obsega približno tri hektarje, je zasnoval eden najbolj znanih arhitektov tistega časa, Neapeljčan Pirro Ligorio, ki je po smrti velikega renesančnega umetnika Michelangela dokončal nekatera dela na baziliki Sv. Petra v Vatikanu in tudi oblikoval slovito Villo d'Este v Tivoliju v bližini Rima.
Nekateri poznavalci menijo, da je Sveti gozd odgovor na “prijateljsko tekmovanje” z bližnjo Villo Farnese v Caprarolu, ki je prav tako pojem tedanje “obsedenosti” z dekorjem, simetrijo in pravilnimi proporci. Orsini se je namreč leta 1544 poročil z Giulio Farnese iz Caprarola (ki je ne gre zamešati z ljubico papeža Aleksandra VI.), krožijo pa tudi teorije, da je Orsini park posvetil svoji zgodaj preminuli ženi in da naj bi bilo ustvarjanje tega zelo posebnega prostora eden od načinov, kako se je spopadal z bolečo izgubo oboževane žene.
“Sol per sfogare il Core” (“Samo, da se osvobodi srce”), piše na enem od obeliskov, ki morda ponudi (en) odgovor glede uganke o osnovni ideji parka. Toda žena je umrla leta 1560, leta 1552 pa je bila glavnina parka že postavljena, kar omenjeno teorijo postavi pod vprašaj. Kar drži, je, da je Orsini tempelj (eden redkih klasičnih elementov parka), ki je bil zgrajen po njeni smrti in v katerem je tudi pokopana, nedvomno posvetil njej.
Treba je sicer tudi poudariti, da je bil v tedanjih časih pomemben statusni simbol plemstva in aristokracije razkošno oblikovan vrt (eden od bližnjih tedanjih “konkurentov” je še vrt Ville Lante v Bagnaiji) in Orsini je nedvomno ustvaril enega od najbolj nevsakdanjih, ki še dandanes preseneča s svojo ekscentričnostjo in tudi s svojstveno hudomušnostjo.
Najbolj “instagramabilna” - Orkova usta
Sveti gozd je posejan s številnimi mitološkimi bitji, božanstvi in pošastmi, marsikatera med njimi so ozaljšana z raznoraznimi in tudi nepričakovanimi dodatki. Najbolj prepoznavna (in “instagramabilna”) skulptura parka so tako imenovana Orkova usta (Orcus - etruščanski bog podzemlja), do katerih se lahko povzpnete po stopnicah, preden vstopite vanje, vas nagovori napis “Ogni pensiero vola” (Vsaka misel leti), v notranjosti pa vas pričaka tudi kamnita miza, morda mišljena za pogovor z Orkom ali s samim seboj in svojimi mislimi.
V parku brez posebnega reda lahko nato najdemo še Herkula v boju s sovražnikom, Hanibalovega slona, velikansko želvo, nad katero je grška boginja zmage Nike in je ena od najbolje ohranjenih skulptur, Neptuna, kita, zmaja, sireno, furijo ... Med najbolj impozantnimi in tudi hudomušnimi objekti je viseča hiša, ki je nagnjena za kar 23 stopinj in povzroči izgubo ravnotežja in zmede čute. Po nekaterih virih naj bi bila prav Viseča hiša v času nastanka parka vstopna točka, ki je obiskovalca ravno prav uvedla v splošno, neobičajno, groteskno vzdušje parka.
Številni znanstveniki, zgodovinarji in filologi so se zakopali v kompleksen labirint simbolov in v parku odkrili številne motive iz rimske, etruščanske in grške mitologije (nekatere zgoraj naštete mitološke figure) ter iz renesančne književnosti, na primer iz Canzoniera Francesca Petrarce, Besnečega Rolanda (Orlando furioso) Ludovica Ariosta ter pesnitev Amadigie in Floridante Bernarda Tassa. Nekateri preučevalci so celo šli v smer, da je Orsini s tem zelo neobičajnim parkom, ki ga je sam preprosto imenoval vrtiček (“giardinetto”), in njegovimi fantastičnimi elementi popisal nekakšno alkimistično popotovanje.
Sveti gozd je še danes navdihujoča uganka
Kakorkoli, trdnih dokazov za katerokoli od zgoraj naštetih razlag ni in prav zato še dandanes Sveti gozd ali Park pošasti vzbuja precejšnje zanimanje. Ta ne ponudi nikakršnih dokončnih odgovorov, ampak obiskovalca vabi, da se izgubi v labirintu podob in osvobodi svoje perceptivne “kanale”.
Sveti gozd je sicer že v svojem zgodnjem obdobju navdihoval umetnike. Številni skrivnostni verzi v italijanščini, ki so jih napisali Annibale Caro, Bernardo Tasso in Cristoforo Madruzzo (nekatere med njimi je izbrisala erozija), so bili vklesani v kamne ob skulpturah in so še bolj dražili domišljijo obiskovalcev. Nekaj stoletij kasneje pa so bili prav umetniki, med prvimi Salvador Dali, zaslužni, da je park po večstoletnem dremežu ponovno oživel.
Po smrti Pier Francesca Orsinija leta 1585 za park namreč ni več skrbel nihče in je bil dolga stoletja prepuščen zobu časa. Kot je razvidno iz fotografij, razstavljenih v stavbi pred vhodom v park, so tukaj dolga stoletja zemljo obdelovali kmetje, pastirji pa pasli drobnico. Šele z drugo polovico 20. stoletja, ko veliki nadrealist Salvador Dali ob obisku ostalin tega parka seveda ni mogel ostati hladen in je tukaj posnel kratki film (1948), se začne njegova “renesansa”.
Gigantske skulpture v parku naj bi navdihnile tudi nastanek ene najbolj znanih Dalijev del - Skušnjavo sv. Antona iz leta 1946. Že dve leti za Dalijem se je v Svetem gozdu mudil italijanski cineast Michelangelo Antonioni, takrat še na začetku svoje kariere, in tu posnel kratki dokumentarni film z naslovom La villa dei mostri (1950). V drugi polovici 20. stoletja je izšla tudi vrsta knjig, v katerih so se številni pisatelji in raziskovalci posvetili temu enigmatičnemu parku, denimo Manuel Mujica Lainez, John Shearman, Horst Bredekamp ...
Za današnjo podobo Svetega gozda sta sicer zaslužna premožna zakonca Gianfranco Bettini in Tina Severi, ki sta z lastnim denarjem v 50. letih minulega stoletja obnovila park, spremenila nekatere lokacije skulptur in mu povrnila njegov sijaj ter ga odprla za javnost. Oba sta večni počitek našla v tamkajšnjem templju, poleg Giulie Farnesi. “Oče” parka, Vicino Orsini, pa je, presenetljivo, pokopan v glavni cerkvi v Bomarzu.
