Dva spola sta: slovnični in naravni, a za oba en sam izraz: beseda spol!

Zamotano vprašanje. Kakor tisto v stari Grčiji o kvadraturi kroga, o katerem matematiki in geometri pravijo, da ni rešljivo. A profesor Dušan iz Ljubljane, po izobrazbi germanist, jezikoslovec torej, me je presenetil ravno s to “domačo nalogo”. Kot se zdi, je to vprašanje zadnje čase vroče v stroki in v javnosti, saj se ob njem baje razhajata celo Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU-ju in Pravopisna komisija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani.

“Jože,” je zapisal Dušan, “že nekaj časa je ušlo mimo naju od takrat, ko sem prebral tvoj članek o dveh spolih, ki si mi ga poslal - 'v oceno', kot si mi namignil -, preden si ga objavil. Odgovoril sem ti, da ga moraš ne samo objaviti, ampak čim prej tudi poglobiti, bolj razčleniti in dodelati. Zapisal si: 'Dva spola sta: slovnični in naravni, a za oba en sam izraz: beseda spol!' Ob tej tvoji ugotovitvi sem se sam sebi čudil, kako da nisem že pred teboj opazil dveh različnih spolov. Zapisal sem ti, da če danes novinar v slovenščini zapiše besedo spol, bo fant takoj pomislil na punco, ki ni moški, ampak ženska, punca in pol. In tudi njegova punca ne bo pomislila na nikogar drugega kot na fanta, ki je fant in pol, fant za dva in ga ima zato res rada. Pa tudi odrasla ženska in moški, preizkušena in utrjena v vseh mogočih nizkih in visokih vižah skupnega življenja v zakonu, ne bosta imela v mislih česa drugega kot: ona moškega, moža, s katerim je rodila tri otroke, in v sanjah še sošolca na gimnaziji, v katerega je bila nekoč zaljubljena v svojih mislih, željah in dejanjih; on pa bo imel v mislih svojo ženo, žensko v naravnem ženskem spolu. Skrivaj pa tudi plot, ki ga nikoli ni preskočil - čeprav bi ga zelo rad -, do sosede, ki je, enako kot njegova žena, lepa ženska - naravnega ženskega spola.

Ti si mi na vse to odgovoril, da glede na notranje zakone našega jezika nimam prav. Da je zadeva s spolom dosti bolj zamotana. Da sta spola dva: slovnični in naravni - ne samo naravni. Vem, da imaš ti prav, ki si slavist, ne jaz, navaden germanist. Te prosim, obrazloži bralcem, kako je pravzaprav v slovenščini s tem spolom. Meni pa odgovori na tole vprašanje: Kako naj samostalnike v slovničnem moškem in ženskem spolu - kot so zdravnik/zdravnica, inženir/inženirka, učitelj/učiteljica - zapišemo tako, da bodo upoštevani še spoli iz kratice LGBTQIA+? Lepo mi bodi! Dušan.”

Res je, da marsikdo ob besedi spol pomisli na naravni spol: na moškega in žensko ter na pripadnike LGBTQIA+, ne pa na slovničnega. Temu se ne kaže čuditi. Slovnični spoli so namreč samo trije: moški, ženski in srednji. Naravnih je pa množica: moški (M), ženski (Ž) in vsi, ki so označeni s kratico LGBTQIA, ki imajo imena lezbijka, gej itd. K tem pa sodijo še tisti pod oznako +, ki jih je, kot pravijo, precèj. A za vse te tako razlikujoče se oznake, kot sta slovnični in naravni spol, uporabljamo samo besedo spol! Nič nenavadnega, da oba spola dokaj slabo ali sploh ne ločimo, ju mešamo in si tako zakuhamo nejasnost.

Jeziki drugih indoevropskih narodov v Evropi niso tako skopi in zato ta dva samosvoja pojma - slovnični in naravni spol - poimenujejo z dvema samostojnima besedama. Slovničnemu spolu pravijo: Angleži gender, Italijani genere, Francozi genre, Nemci genus, Španci genero. Naravnemu spolu pa: Angleži sex, Francozi sexe, Italijani sesso, Španci sexo, Nemci pa geschlecht. Tudi slovanski jeziki zmorejo po dve oznaki za ta dva različna pojma: besedo rod za spol v slovnici in besedo spol za spol naravnih bitij. Le naša materinščina je manj iznajdljiva in zato tako naravni spol kot tudi slovničnega poimenuje z enim samcatim izrazom: z besedo spol. Ustrezno oznako za naravni spol v slovenščini srečujemo samo v redkih tujkah: homoseksualec, homoseksualnost, seks, seksati, biseksualec-ka, transseksualec-ka in v njihovih izpeljankah.

O marsičem od tu naštetega sva se pred leti pogovarjala in tudi kaj ugibala s pokojnim novinarjem Robertom Škrljem. Takrat so delovne organizacije razpisovale prosta delovna mesta vodilnih v podjetju in zaradi enakopravnosti žensk razpisnemu besedilu dodajale kratico (M/Ž). S tem so poudarile, da razpis velja tako za moške kot ženske kandidate. Taki razpisi z enakopravnim odnosom do obeh spolov so takrat bili tako rekoč zaukazani. Vendar je Robert Škrlj kljub temu imel pomislek: da je namreč navedba (M/Ž) v razpisu odveč. Češ da izrazi v moškem spolu, kot so: mesto direktorja, mesto ravnatelja, funkcija predsednika, mesto računovodje itd., že sami po sebi vključujejo oba spola, moškega in žensko.

V pravo smer je pokazalo to njegovo vprašanje. Nešteto je primerov, ki nam potrjujejo njegovo misel. Zlasti če so v množinski obliki. Poglejmo nekatere. Najprej v moškem spolu:

Slovenci smo bili stoletja pod Habsburžani, državljani Avstrije. (Mar Slovenke ne?)

Moške in ženske (pri živalih samce in samice) vštevajo tudi mnogi samostalniki: liberalci, klerikalci, komunisti, Srbi, Romi, muslimani, protestanti, katoliki, člani strank, Slovenci, ptiči, zajci itd.

Pa tudi samostalniki v ženskem spolu zaobjemajo tako bitja v ženskem kakor bitja v moškem spolu: ribe, ptice, ose, ovce, koze, zveri, podgane, mušice, miši, stenice, bolhe, plezalke (rastline), živali, kokoši, grlice itd.

Enako velja tudi za samostalnike v srednjem spolu. Tudi ti vključujejo oba spola: živalstvo, človeštvo, občestvo, prebivalstvo itd.

Slovnični spol ima vsak samostalnik žive in mrtve narave: orel, kozel itd. - kamen, zid itd. V mrtvi naravi jih je tisoče in tisoče, v živem svetu manj, in to kljub temu, da je pri njih naš jezik več kot obziren: za vsak nov naravni spol ustvari novo poimenovanje: učiteljica ob učitelju, uradnica ob uradniku, vojakinja ob vojaku, pilotka ob pilotu, astronavtka ob astronavtu itd.

Slovnični spol ima v naši materinščini nadvse pomembno vlogo, saj brez njega ni mogoče jasno in prav povedati ničesar. Vse enote (stavčni členi) v krajših stavkih in obsežnejših povedih se morajo ujemati v spolu, sklonu in številu. In pri tem je odločilen samostalnik, ki ima vse troje: spol, sklon in število. Po njem se morajo ravnati preostali členi, zlasti še povedek in prilastek. Zaradi tega je zapis “Fajon je rekla, da ...” jezikovno zgrešen, podoben pokvarjeni uri, katere kazalca le dvakrat na dan prav kažeta. Ker je “Fajon” moškega spola, se z njim ne ujema povedek “je rekla”. Da se bo ujemal, moramo “Fajona” pomensko spremeniti v ženski spol: dodamo mu ime “Tanja” ali funkcijo “ministrica” ali pa priimek spremenimo v ljudski pridevniški samostalnik “Fajonova”.

Na naravni spol pa lahko pokažemo le s samostalniki, ki take spole označujejo: moški, ženska, lezbijka z vsemi drugimi iz kratice LGBTQIA+, sodomit, zoofil, pedofil, nekrofil in hermafrodit.

Zaradi tega je dokaj nenavadno vprašanje, ki želi izvedeti, kako poklice zdravnik-ca, inženir-ka, učitelj-ica zapisati tako, da bodo vključeni tudi spoli LGBTQIA+. Razrešiti ga je mogoče le tako, da zapišemo: zdravnik gej, učiteljica lezbijka itd. A tak zapis bi bil res čuden, saj pri poklicih naravnega spola nikoli ne navajamo. •