(INTERVJU) Dušica Kunaver: “Če želi Evropa videti svoj prastari obraz, naj ga pride k nam pogledat”

Točno ob petih popoldne me Dušica Kunaver pričaka s čajanko. Čaj v prelepem krhkem porcelanu in njeno domače jabolčno pecivo me vrneta v neki pozabljeni čas, ko smo se ljudje lepše vedli in cenili drug drugega. Za Dušico je težko leto in zahtevna operacija hrbtenice, zaradi česar dolgo ni mogla hoditi. “Veste,” reče navihano, “navadiš se zmagoslavja. Ko si na vozičku, sanjaš o hojci, ko si na hojci, sanjaš o berglah, zdaj sem že na pohodnih palicah. Najprej hodiš tri minute, potem pet minut in tako naprej, ves čas doživljam nove zmage.”

“Pred nekaj leti sem obiskala prijateljico v bolnišnici. Ko sem videla vse tiste cevke in aparate in njeno trpljenje, sem pomislila, naj jo dragi bog vzame k sebi. Čez pol leta jo srečam na avtobusu, gledam presenečeno, urejena frizura, manikirana, parfumirana. Čisto sem bila navdušena nad tem, kako je lepa. 'Pet operacij imam za sabo,' je rekla, 'zdaj pa je napočil čas, da se urejam.' Prava dama, čeprav jih ima čez sedemdeset. V glavi imam ta prizor v bolnišnici in na avtobusu, odtlej ne verjamem več v nobenega raka. Vse se da preživeti, tudi čudeži obstajajo, moraš pa malo tudi pomagati.”

Romantična etnologinja

86-letna Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine in ruščine, je znana kot največja poznavalka in ljubiteljica slovenskih ljudskih pripovedi, basni in mitov, ki jih strastno zapisuje vse svoje življenje. Nekateri ji zaradi ljubezni do ljudskega izročila pravijo tudi romantična etnologinja. Konec lanskega leta je na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani za knjigo Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri Založbi Morfem, prejela veliko nagrado sejma za naj knjigo leta.

Rodila se je leta 1937 v Ljubljani, sicer pa njen rod prihaja s Krasa. Njen oče je bil Kraševec, a se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano, mati pa je bila Ložanka. Bila je zelo domoljubno vzgojena, saj je bil njen oče Maistrov borec, član OF, udeležen pa je bil tudi v 1. svetovni vojni in 2. svetovni vojni. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, prav tako študij angleščine in ruščine. Ves čas je bila izredna študentka, saj doma niso imeli denarja, da bi ji lahko omogočili nemoten študij. V času študija je bila zaposlena v izvoznem podjetju. Po diplomi se je zaposlila kot učiteljica angleščine na osnovni šoli; tako je delala od leta 1967 pa do leta 1987. Poleg poučevanja na osnovni šoli je bila nekaj časa honorarno zaposlena tudi v srednji šoli. Njena poklicna pot je izpopolnjena s poučevanjem angleščine in oblikovanjem izvirnih učnih gradiv. Iz svojih izkušenj je napisala tudi več priročnikov, namenjenih pedagogom.

Njen pokojni mož je bil eden najbolj znanih slovenskih alpinistov Aleš Kunaver. Leta 1984 je tragično umrl med fotografiranjem Julijcev iz helikopterja, za njim pa je ostalo veliko njegovih zapiskov, fotografij in filmov. Iz te bogate dediščine je Dušica Kunaver v samozaložbi izdala več knjig s področja alpinizma. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Danes je Dušica Kunaver v pokoju, a je kljub temu zelo aktivna: izvaja predavanja na različnih šolah, kjer razlaga o slovenskem ljudskem izročilu, o tehnikah učenja in o angleščini, predava tudi na univerzah za tretje življenjsko obdobje, na večernih šolah, kmečkim aktivom žena... Pripravlja tudi predavanja za turistične delavce, saj je, kot sama pravi, velika škoda, da se naša dežela, ki je tako bogata na naravnih in kulturnih vrednotah, bolj ne uveljavi v turizmu.