Don Vito
“Vse drugo si me torej naučil. Zdaj mi pa še pokaži, kako rečemo 'ne' ljudem, ne da bi jih prizadeli.” Don se je usedel za veliko pisalno mizo. 'Ljudem, ki jih imaš rad, ne smeš pogosto reči 'ne'. To je vsa skrivnost. In če že storiš, mora zveneti kot 'da'. Ali pa jih pripraviš, da rečejo 'ne' sami. Moraš si vzeti čas in se potruditi. Toda jaz sem staromoden, ti pa spadaš k novi generaciji. Zato me nikar ne poslušaj'.” Mario Puzo, Boter
Kaj imata skupnega upokojenec, ki mu mizerna pokojnina ne dovoli dostojno živeti in prosi socialno službo za pomoč, in na smrt obsojeni, ki se s prošnjami in kriki obrača na njegovo milost, sodnika? Suhoparen “ne”, besedico, ki jo je mogoče slišati prepogosto: vaši prošnji se ne ugodi; ne izpolnjujete pogojev; včasih samo preprosto “ne”. Le zakaj bi uradniček državnega aparata, ki sedi v svoji varni in nedotakljivi pisarnici, ne meneč se za stiske posameznika, stopil proti malemu človeku in poskušal spremeniti “ne” v “da”? Preveč lepo je sedeti na prestolu vzvišenosti, da bi stopil še višje in občudoval razgled z moralne višine.
Kakor koli, don Vito Corleone oziroma boter, padrino, godfather, je lik, ki genialno predstavlja preplet zapovedi in pravil morale ter visokih etičnih kriterijev pravičnosti in odgovornosti do samega sebe, otrok, prihodnosti. V filmu Boter, posnetem po istoimenskem romanu in po mnenju mnogih najboljšemu filmu vseh časov, je opisana organiziranost njegove družine, družine Corleone, ki je več kot uspešno nadomeščala državo. Bila je država v državi. Brezkompromisna in skrajno nasilna v zaščiti svojih interesov, obenem skrajno zaščitniška do starcev, žena in otrok (ni se ukvarjala s trgovino z mamili).
Ampak to je bilo nekoč v Ameriki, porečete. Takšna Amerika ni tako zelo oddaljena od današnje Slovenije. Ali nimajo mnoge vasi, krajevne skupnosti, mesteca in celo večja mesta svojega lokalnega dona, izvoljenega na svobodnih, demokratičnih volitvah? Problem volilca postane problem lokalnega dona, kajti lokalno okolje deluje in živi kot družina, ki problem posameznika razume kot svoj problem. In ga tako tudi rešuje.
Žal v Sloveniji “zaščite družine” niso imele niti stavkajoče medicinske sestre, niti stavkajoči delavci, niti ostali, ki so opozarjali na storjene jim krivice in so želeli zaščititi svoje pravice. Njihovih problemov nismo zaznali, ker so bili samo njihovi. Ker to niso bili naši problemi. Ko se bo pojavil moj problem, bom ugotovil, da v svojem boju proti birokratskim nejem ostajam sam.
V majhni državi, kot je Slovenija, mora el pueblo za uveljavljanje svojih pravic strniti vrste.
Socializem je mrtev, naj živi ring, v katerem si stojita nasproti oblast in mi, državljani, v iskanju pravic in spoštovanju dolžnosti.
“El pueblo unido jamás será vencido. Združeno ljudstvo ne bo nikoli poraženo.” (Sergio Ortega, Inti-Illimani).