Devetošolka ob zaključku osnovne šole: “Rada bi izvedela, česa sem sposobna in do kam lahko sežem”
Osnovna šola je ... kdo ve? Po definiciji v slovarju je obvezna izobraževalna ustanova, kjer njeni učenci dobijo temelje znanja, da se lahko kasneje znajdejo v svetu. Po definiciji povprečnega osnovnošolca tretje triade je najhujši pekel, poln testov, ocen in tečnih učiteljev. Za “piflarja” je tempelj modrosti, za pesnika je kraj mlade prve ljubezni, za razrednega klovna je cirkus, za izkušenega športnika, ki ne more sedeti pri miru, je mučilnica in tako naprej.
Ni važno, kako gledaš na šolo, vsak ima svoje mnenje o njej. Nekateri preklinjajo ministrstvo za šolstvo, ker slovenskega šolstva ne znajo spraviti v red, spet drugi pa kar učitelje, ki si želijo le normalno in v miru poučevati, ne vzgajati otročadi z njihovimi starši za vratom. Ja, šolstvo je v razsulu. Zakaj? Ker starši in sam sistem preveč dopuščajo. Ampak pustimo to, osnovna šola in kasneje tudi srednja je pomemben kraj, bogat z izkušnjami, nauki in znanimi obrazi. Velik del svojega življenja preživimo v šoli, to pa tudi zelo vpliva na nas, naše počutje, našo mentaliteto ter poglede na svet. Tam dobimo ogromno lepih kot tudi manj lepih spominov.
Kdo je “piflar”?
Sama sem v prvih dveh triadah precej uživala v šoli. Imela sem dobre ocene in dobre odnose z vsemi. V tretji triadi pa je šlo vse navzdol. Dobila sem nove sošolce, nove učitelje, nove predmete. Ni mi bilo težko pri šolskih zadevah, težje mi je bilo pri samih odnosih med sošolci. Ko sem se na koncu sedmega razreda sprla z eno od dveh najboljših prijateljic, sem skozi skoraj celoten osmi razred bila sama. Še dobro, da sem se nato spet začela družiti s tisto prijateljico, s katero sem imela še vedno precej dobre odnose, in pustila drugo za sabo.
Le ljudi, ki se omejijo in ogradijo z vsemi možnimi ščiti in pregradami, ni treba biti strah, a taki nikoli ne dosežejo tistega, po čemer hrepenijo.
Sicer pa ni šlo navzdol le zaradi tega spora, temveč tudi zaradi vseh nesoglasij z drugimi sošolci, predvsem fanti. Ker se rada učim in raziskujem nove stvari ter si jih tudi lažje in hitreje zapomnim, saj me zanimajo, spadam med tiste učence, ki jih imajo učitelji najraje, ki vedno dobijo odlične ocene in nikoli ne naredijo ničesar narobe, kar pa seveda ni res. Z eno besedo, po domače spadam med “piflarje”.
Škoda, da ljudje sploh ne vedo, kaj beseda “piflar” v resnici pomeni. To je učenec, ki se pred testom uči podatke in dejstva na pamet, namesto da bi jih poskušal razumeti in si jih aktivno zapomniti. V resnici so moji sošolci “piflarji”, ne jaz. Včasih se zgodi, da se spremo zaradi nekih nesmiselnih in nasploh brezveznih trivialnih razlogov. Ko se to zgodi, nikoli ne vem, kaj reči. Kasneje, ko razmišljam o tem, pa se mi vedno utrne boljši odgovor, kot sem ga dala takrat.
Ne moreš ustreči vsem, vedno se bo našel kdo, ki te bo kritiziral zaradi tega, kar si, namesto da bi pogledal sam vase. Zdi se mi pomembno imeti trdne in odločne poglede, ne pa slediti množici in trendom kot kakšna ovca.
Preveč razmišljam. Še sedaj, ko to pišem, mi misli drvijo sto kilometrov na uro, moja roka pa je prepočasna, da bi lahko zajela celoten tok mojega uma. Včasih, ko pišem, zaidem s poti in začnem govoriti o čisto nečem drugem, zato je najbolje, da sledim neki rdeči niti, ki si jo na začetku pisanja postavim.
Še poletje počakam, da mine, in že bom stala pred vrati gimnazije
Devet let je res dolgo obdobje, a smo ga vsi nekako preživeli. Ne vem, če bi ves ta čas kar tako pozabila, a včasih se spomnim tudi stvari, za katere si želim, da bi utonile v pozabo. Najbrž se bom najraje spominjala ur likovne umetnosti, glasbe in zgodovine. Pa tudi vseh prijateljic in izletov.
Ne vem, kaj je pred mano, katere ovire bom morala premagati. Vem le, da bi rada delala nekaj, kar me veseli in zanima, rada bi delila svoje znanje z drugimi in raziskovala neraziskano.
Slabe izkušnje bi rada pustila za sabo. Še poletje počakam, da mine, in že bom stala pred vrati gimnazije. Najbrž bom živčna in v skrbeh, da se kje ne izgubim po vseh tistih hodnikih ter učilnicah. Morda bom pa navdušena in nemirna, saj bom kmalu spoznala nove ljudi in začela pisati novo poglavje. Seveda me je strah. Le ljudi, ki se omejijo in ogradijo z vsemi možnimi ščiti in pregradami, ni treba biti strah, a taki nikoli ne dosežejo tistega, po čemer hrepenijo.
Leta minevajo in prihodnost je vse bliže, a nisem gotova, kam in kaj hočem. Vem, da bi rada zaključila gimnazijo in nato šla na fakulteto. A katero? Zelo me zanimajo družbene vede, kot so zgodovina in psihologija, a imam rada tudi jezike in umetnost. Rada vidim pot pred seboj, a je v tem trenutku še vedno zastrta s tančicami meglene nedoločene prihodnosti. Ne vem, kaj je pred mano, katere ovire bom morala premagati. Vem le, da bi rada delala nekaj, kar me veseli in zanima, rada bi delila svoje znanje z drugimi in raziskovala neraziskano. Včasih se mi zazdi, da me zanima preveč stvari, zato se kdaj tudi malce izgubim. Ne vem, kdo sem v tem svetu, a rada bi dosegla nekaj velikega tako zase kot za človeštvo. Rada bi nekaj spremenila, izvedela, česa sem sposobna in do kam lahko sežem. Strah me je zbledeti v pozabo svojih preveč ambicioznih in utopičnih sanj. Sprejeti odločitev, ki bo vplivala in za vedno spremenila tvojo pot, je težko. Zgodi se, da razmišljam, kako bi bilo, če bi se odločila drugače.
“Dekle, o katerem bomo še slišali”
Refleksijo devetošolke Žive Kverh ob zaključku osnovne šole nam je poslala njena učiteljica slovenščine iz OŠ Dornberk Petra Gabriel. “V zadnjem času se v javnosti pogosto sliši kritike na račun šolstva: da učitelji ne znajo več pritegniti učencev, da so otroci preobremenjeni, da šola ne sledi času. Glasni so predvsem tisti, ki iščejo napake, redko pa dobijo prostor razmisleki, ki so preudarni in argumentirani. V času, ko se vsakdo spozna na vse, je kritični razmislek pogosto zamenjan s posplošenim obsojanjem,” je zapisala. “A obstajajo tudi učenci, ki razmišljajo drugače. Učenci, ki premorejo jasno vizijo sveta, ki znajo presojati, razmišljati celostno in čutijo odgovornost do prihodnosti. Učenci, ki ne ponavljajo naučenih fraz, temveč si drznejo misliti s svojo glavo - četudi jih zato redko slišimo ali izpostavimo. Ena izmed takih učenk je tudi moja učenka Živa Kverh, devetošolka Osnovne šole Dornberk. Dekle, ki premore več intelekta, razgledanosti in notranje moči kot marsikateri odrasel. Dekle, ki zna pisati, kritično brati in razmišljati - ne samo o svetu, ampak tudi za svet. Dekle, ki je na državnem tekmovanju iz materinščine poseglo po najvišjih priznanjih. Dekle, o katerem bomo v prihodnosti še slišali.”
Razmišljanje njene učenke Žive Kverh objavljamo v celoti.
Ne moreš ustreči vsem
Zanimiva mi je na primer teorija o učinku metulja. To, da imamo na milijarde možnih izidov glede na to, kako se odločimo, kaj rečemo, kaj naredimo ... Odločitve sprejemam sama, čeprav od časa do časa vprašam mamo ali koga drugega za nasvet. Ljudje okoli mene so različni. Veliko se jih ne strinja z mano, nekateri me celo imajo za “ekstremista” pri določenih pogledih, ki jih imam na svet, spet drugi pa me sprejmejo, kot sem. Ne moreš ustreči vsem, vedno se bo našel kdo, ki te bo kritiziral zaradi tega, kar si, namesto da bi pogledal sam vase. Zdi se mi pomembno imeti trdne in odločne poglede, ne pa slediti množici in trendom kot kakšna ovca.
Svet ni jagodna torta, svet je krut. Ljudje so kruti, brezsrčni. Na tisoče, milijone nedolžnih umira vsak dan zaradi vojn, terorizma in kriminala. V Gazi Izraelci pobijajo palestinske civiliste. Civiliste in njihove otroke. ZDA podpirajo in financirajo ta genocid. Njihov cilj naj bi bil zgraditi nov “Dubaj” na pepelu mrtvih in nedolžnih ljudi. Vojna med Ukrajino in Rusijo divja že leta, predsednik Zelensky stoji s svojimi vojaki v soldaških oblačilih. Z dvignjeno glavo se bori z ramo ob rami s svojimi ljudmi.
Sreča je sebična, a preveč je tistih, ki so na tem svetu “nesebični”. Mir v duši pride od modrosti in oproščanja.
Kdo je tu človek?
Kaj smo naredili, da bi to vojno ustavili? Da ljudje ne bi umirali v krvavem blatu, ledenem mrazu, pod pekočim soncem in dežjem smrtonosnega jekla? Kje je OZN, ko jo potrebuješ? Kje sta EU in NATO? Kam smo prišli? Nedolžni in nemočni ljudje umirajo kot prašiči za zakol. Kdo je tu človek? Ta, ki umira, ta, ki ubija, ali mi, ki to gledamo? “Gledamo in smo tiho,” je rekla predsednica države Pirc Musar na eni izmed sej Evropskega parlamenta, ko je govorila o genocidu v Gazi.
Kar se je dogajalo Judom v sredini 20. stoletja s strani nacistov, se sedaj dogaja palestinskim muslimanom s strani Judov. Svet je umazan, vsak dela le za denar. Trumpove “reforme” postavljajo carine na tuje in predvsem evropske izdelke, uvožene v ZDA. Avtomobilska industrija propada. Nemcem se je trg s temi novimi reformami zmanjšal, izgubili so največjega podpornika njihove avtomobilske industrije. Poleg tega se davki zvišujejo povsod. Povprečen ameriški državljan se komaj lahko preživlja s svojo ubogo minimalno plačo. Zdravstveno zavarovanje je drago kot pes, a živeti brez njega je samomor. Ni le zdravstvo, šolstvo in gospodarstvo, ki gre v razsul. Izginja tudi kultura in osnovno spoštovanje. Še živali premorejo dandanes več vljudnosti in empatije kot sodobni človek. Uničujemo sebe, drug drugega in še naravo za povrh. Kdo si mislimo, da smo?!
Že leta nazaj so ljudje vedeli, kam gremo. Glasbena skupina Bad Religion je v devetdesetih letih napisala pesem z naslovom Modern Man. V eni izmed kitic pravijo: “Modern Man - evolutionary betrayer. Modern Ma- ecosystem destroyer. Modern Man- pathetic example of Earth's organic heritage.” (Sodobni človek - evolucijski izdajalec. Sodobni človek - uničevalec ekosistemov. Sodobni človek - patetičen primer Zemljine organske dediščine.) Sporočilo samo je revolucionarno, provokativno in govori o tem, kako ima vse svoj konec. Ne glede na to, koliko se trudimo in uničujemo vse okoli sebe, v smrti smo si vsi enakovredni in vse vrnemo zemlji, tudi samega sebe.
Komu sploh zaupati?
Kako naj zrem v prihodnost z optimizmom in pozitivo, ko svet okoli nas umira? Človek se nikoli ne spremeni. Življenje je pusto, grozno in neusmiljeno. Ne moreš zmagati. Vedno bodo obstajali ljudje, ki so boljši od tebe v varanju samih sebe in vseh drugih. Reci mi nihilist, realist, cinik, a tak je svet. Taka je današnja družba. Sebična, naduta, brez empatije, brez spoštovanja, brez lastnih misli, zmanipulirana z neskončno propagando. Današnja družba so marionetne lutke v rokah “velikih in nevidnih”. Komu sploh zaupati? Kdo te bo poslušal in slišal? Prihodnost je temna, vedno je bila.
Tiste, ki vidijo preko filtriranih rožnatih očal, je strah. Strah jih je neznanega, nevarnega, ogrožajočega. Na drugi strani pa je strah voditelje. Bojijo se upora, revolucije, a ta je neizogibna. Preveč časa je že minilo in preveč krivic je bilo zadanih od zadnje. Ljudje se prav počasi prebujajo, kot medved iz zimskega spanca. Vse, kar potrebujemo, je iskra. Ljudje so gorivo, laži bodo gorele. Kdo bo prižgal ogenj upanja in besa? Jeze zatiranih ljudi in hrepenenja po svobodi? Tišina pred viharjem je najlepša, a najnevarnejša, zato pazi, komu verjameš. Razmišljaj s svojo glavo, saj prihodnost niso prešerni dnevi brezskrbnega igranja. Prihodnost je tvoja odločitev, to te dela tebe.
Kakšna je torej moja odločitev? Koga me dela bodočnost? Ne vem, nihče ne ve, kaj bo. Le domišljija dopolnjuje vrzeli vedenja. Želim si biti uspešna, srečna in svobodna. S talentom in trdim delom lahko dosežeš karkoli. Sreča je iluzija, a je dobra za nas. Svoboda je le malce večja kletka od tiste, ki nas sedaj zadržuje nazaj. Sanjati je lahko, a delati za dosego svojih sanj, je cilj. Tisti, ki sanjajo - sanjavci, se delijo na dve skupini. Na tiste, ki delajo za dosego cilja, ki so si ga zadali, ter na tiste, ki le sanjajo, si želijo, hrepenijo. Popolno življenje na pade z neba, treba si ga je zaslužiti. Trud bo vedno poplačan tako ali drugače. Kot delfin Daniel Aleksander iz krajše zgodbe Delfin, ki jo je napisal Sergio Bambaren, ljudje iščejo globlji pomen življenja.
Umreti srečen in umreti miren sta dve različni stvari. Sreča je sebična, a preveč je tistih, ki so na tem svetu “nesebični”. Mir na duši pride od modrosti in oproščanja. Ljudje grešijo in delajo napake, nekateri se naučijo, drugi spet ne. Je bolje pomagati, da si nauk zapomnijo in napake ne ponovijo, ali pustiti, da se zgodi, kar se bo? Veliko se jih je že vprašalo, kaj je smisel življenja, vsak je dobil drugačen odgovor. Za nekatere je bil to sreča, za druge bolečina, za tretje moč, za četrte pa spet nekaj drugega. Iskati svoj odgovor je dolga pot, polna preprek in žrtvovanja. Daniel Aleksander, na primer, je sanjal o svojem popolnem valu, zato je zapustil svojo delfinjo družino in potoval po oceanu, sledil glasu morja. Ko je končno dobil, kar je iskal, je ugotovil, kaj je smisel njegovega življenja.
Kaj pa je moj popoln val? Mir. Mir v duši, mir v srcu, mir v mislih. To je, kar iščem. Počasno tiho življenje, polno knjig, znanja, umetnosti, poezije, čutenja, narave … Kam se vsem mudi te dni? Zakaj ljudje ne postanejo za trenutek, se ozrejo okoli sebe, poslušajo ptičje žvrgolenje, pustijo naravi, da jih preplavi, se zazrejo v zvezde, si upajo sanjati, poslušajo sočloveka ... Ko je vsega preveč, odmor ni obup. Odmor je le tih počitek od pritiska, pričakovanj in hitenja sem ter tja. Naj se ljudje ustavijo, se pogledajo v oči in v tišini spregovorijo s tišino. Ta pove veliko več kot glas. Poslušaj tihe ljudi in slišal boš njihove krike.
