Desetkrat za ukinitev oglasov na RTV!

Najbrž je odgovor na vprašanje, zakaj ni že za danes napovedanega protestnega kolesarjenja vsaj mimo Kolodvorske, kjer je sedež javnega RTV servisa, preprost: ker nihče ni zares verjel predstavnikom Sveta RTV, da so resno mislili z “morebitno” ukinitvijo večine od enajstih alinej. (No, z izjemo ukinitve “UPE informativnega programa 2. programa TV Slovenija”, famozne Panorame, s čimer marsikdo soglaša, a je zgolj kapljica v morju tamkajšnjih težav.) Oglasili so se končno tudi novinarski in drugi sindikati, naj svet prekliče sklep, pa vendarle ... Besedo ukinitev so svetnice in svetniki zapisali desetkrat!

Si je sploh mogoče predstavljati javni servis brez TV in Radia Koper? Brez mariborskih kolegov, ki so enako pomembni za Štajersko? Pa brez Radia Si, programa, ki načeloma nagovarja tuje poslušalce v Sloveniji, a skrbno izbira tudi domačo glasbo, ki svoj posebni prostor dobiva s prenosi v živo v programu MainStage? Kaj pa brez Studia Hendrix v Kopru, kjer je nastala fotografija Big Banda RTV Slovenija pod vodstvom Tadeja Tomšiča in primorske pevke Aleksandre Čermelj ter od koder se oglaša (in se občasno snema) najraznolikejša glasba - od Zlatka Kaučiča in njegovih mladih Kombo sestavov do Rudija Bučarja? So sploh razmišljali o programih manjšin ali sta TV in Radio Capodistria izvzeta?

Poslanstvo za zdaj še neprecenljive celote, ki ji z eno besedo pravimo RTV Slovenija, ni v ponujanju vsebin, kakršne premore konkurenca! V času, ko kapital brezsramno skuša poveljevati politiki in vsebini, ki vam jo ponujamo profesionalni mediji, bi mu lahko vsaj v javnem servisu zaprli vrata.

Že, že, smo razumeli šok terapijo oziroma trenutek streznitve, ki je po letih in letih lomastenja raznih političnih in negospodarnih interesov kapitala po RTV vendarle napočil. Ob napovedani izgubi desetih in pol milijonov evrov niti ni moglo biti drugače, a se je še vedno vredno čisto za hip zadržati pri vprašanju, ki ga je v svojem komentarju zastavil urednik Radia Si: Zakaj prav mi? Zakaj prav enote RTV, ki nimajo sedeža v Ljubljani? Četudi je šlo za (zdaj že vemo) uspešen manever, da bi od vlade čim prej dobili sredstva, zakaj ravno regionalni centri? Samo en odgovor je lahko sprejemljiv: z “morebitnim ukrepom” ukinjanja so prišli na plano, ker se zavedajo njihovega pomena za regionalno in širše okolje, ker vedo, da brez njih ni RTV. In ker so tako pomembni, je z njimi najlaže izsiljevati oblast. Želimo si, da je bil to pravi, čeprav sprevržen razlog. Da so lahko, denimo, koprski kolegi z nekdaj tudi naše Ulice OF pomirjeni.

Nič manj zaskrbljujoče ni, da so se na seznamu znašli glasbena produkcija, Simfonični orkester RTV in Big Band RTV Slovenija. Mnogi si javnega servisa brez njih ne znajo predstavljati, a morda je zavest o njihovi dragoceni vlogi med večino prebivalstva manj prisotna. Morda tudi zato, ker sta, denimo, orkestra na neki bizarni način samoumevna. Nekako logično se vsem skupaj zdi, da bodo igrali na tej in oni državni proslavi, spremljali to in ono televizijsko oddajo ali festival ... Vendar: koliko šol obišče nastope simfonikov? Koliko staršev ima izkušnjo kurje polti ob Vltavi, Boleru ali ... Sepetovi Poletni noči? Pa 30.000 nas je bilo pred 2o leti na Siddharti s simfoniki na bežigrajskem stadionu! Pred nedeljskim Tem veselim dnevom kulture se velja vprašati tudi, koliko smo zares pri nas v tem pogledu “kulturni”? Se vozimo na abonmajske koncerte v Cankarjev dom ali ostajamo doma in upamo, da bo Big Band RTV nastopil vsaj na Jazz Cerknem, Marezijazzu, po možnosti čim bliže in seveda brezplačno?

Mastodont, kakršen je RTV Slovenija s skoraj 2200 zaposlenimi, vsekakor potrebuje temeljito revizijo, in ni vrag, da ni brihtnih glav, ki bi ne znale s skupnimi močmi poiskati pot do takega javnega servisa, za katerega ne bo težko dati tudi nekaj evrov več naročnine. Njen dvig je nedvomno nujen, a nujno je še kaj drugega.

Če kdaj, je zdaj čas za odločitev, da je javni RTV servis kot javno dobro vrednota. Da še tako neuk gledalec, poslušalec ali nezainteresirana gledalka, poslušalka lahko s kakovostnimi programi, oddajami za odrasle in otroke, filmi, dnevnoinformativnimi in raziskovalnimi novinarskimi prispevki, glasbenim programom, koncerti ... pridobiva, se izobražuje, si odpira obzorja. Pozivi, da bi javni RTV servis moral nehati tekmovati s komercialnimi radijskimi in televizijskimi hišami, niso od danes. In niso plod norosti. Poslanstvo za zdaj še neprecenljive celote, ki ji z eno besedo pravimo RTV Slovenija, ni v ponujanju vsebin, kakršne premore konkurenca! V času, ko kapital brezsramno skuša poveljevati politiki in vsebini, ki vam jo ponujamo profesionalni mediji, bi mu lahko vsaj v javnem servisu zaprli vrata. A še prej je nujna prevetritev, kdo, kaj in zakaj je na RTV. (Nenazadnje tudi po kakšnem postopku postane nekdo vodja regionalnega RTV centra, če pa je z glasovanji podpiral upravo, ki je uspešno krnila ugled ustanove in jo, kot ugotavljajo, močno oškodovala.) Nato bo morala več primakniti država. In nekoliko več gledalci. Pa ni rečeno, da vsi enako. A to je že nova fronta.

In še PS: Roke stran od Mediateke! Arhivi RTV so bogastvo, ki se ga žal niti marsikdo na RTV ne zaveda. Digitaliziranje ga lahko ohrani za zanamce. In še bogati program. Le kdo bi si ne želel na primer ponovno ogledati satiričnega fenomena TV Poper, vsaj v zlatih začetnih časih ene najdrznejših in najbolj gledanih oddaj vseh časov na koprski televiziji?