Demokracijo izumljamo vedno znova

Sklepni člen Deklaracije ob neodvisnosti, ki je plod tako treznega premisleka kot idealističnega osamosvojitvenega zanosa, med drugim določa Republiko Slovenijo tudi kot državo z visokimi demokratičnimi standardi na vseh ravneh odločanja. Tudi zato ob dnevu državnosti radi rečemo, da smo si z uspešno osamosvojitvijo izborili svojo demokratično državo.

A beseda demokracija se v javnem diskurzu pogosto izgovarja z neznosno lahkotnostjo in samoumevnostjo, kot bi šlo za stvar, ki jo enkrat osvojiš in nato poseduješ. Imamo volitve, ustavo, politične stranke, medije ... torej smo demokratično organizirana država. Ob tem se skorajda samo po sebi odpira vprašanje, ali je z vzpostavitvijo zakonodajnega okvira uresničen cilj vzpostavitve resnično demokratične družbe. Demokratičnost neke družbe se ne odraža zgolj skozi volilni sistem, obstoj parlamenta in svobode govora, temveč predvsem skozi prizmo tega, kako družba razume oblast, delitev odgovornosti za skupno dobro in obseg družbenega dialoga. Demokracija torej ni zgolj stvar institucij, ampak tudi kulture.

Demokracija brez upanja ni več prostor izbire, ampak ritual brez duše. To se nazorno kaže ob padanju volilne udeležbe, apatiji in prepričanju, da “so vsi isti”.

Naš ustavni in zakonodajni okvir brez dvoma Slovenijo opredeljujeta kot državo visokih demokratičnih standardov, vendar je težko spregledati to, da gre za močno institucionalizirano in pogosto tudi birokratizirano demokracijo. V njej je vse manj politične vsebine in vse več postopkovne forme. Včasih se zdi, da demokracija obstaja zato, da zadovolji formalne pogoje - ne zato, da bi omogočila resno razpravo, vizijo ali vključenost.

Prostor politične razprave je danes prepreden s komunikacijskimi triki, spini, zamenjavami pomenov in poglobljeno praznino. Stranke so pogosto zgolj strukture brez temeljne idejne zasnove - volilno telo mobilizirajo z instantnimi temami, brez dolgotrajne zavezanosti k skupnemu dobremu. Parlamentarna razprava je v marsičem degradirana. Ne toliko zaradi ostrine kolikor zaradi odsotnosti argumenta. Če k temu dodamo še erozijo medijske krajine, prelivanje kapitala v politiko in cinizem, ki preveva javnost, dobimo demokracijo, ki sicer deluje, a ne odraža vizije demokratične družbe, kakor je bila zamišljena ob osamosvojitvi.

Demokracija je vrednota, ki je neločljivo prepletena z vizijo Slovenije kot samostojne države. Posledično ni bojazni, da bi si kot družba kar čez noč dovolili zdrs v neko avtoritarno ali diktatorsko upravljano skupnost. Zato slednje naši demokraciji ne predstavlja resne grožnje. Bolj kot to jo ogroža naš odnos do nje. Toliko bolj, če je utemeljen na občutku nemoči - prepričanju, da nimamo vpliva na potek dogodkov. Demokracija brez upanja ni več prostor izbire, ampak ritual brez duše. To se nazorno kaže ob padanju volilne udeležbe, apatiji in prepričanju, da “so vsi isti”. Ko demokracijo doživljamo kot nabor gest brez vsebine, izgubljamo tisto, kar jo dela dragoceno: možnost dialoga, konflikta in skupne odgovornosti za prihodnost.

Demokracija ne more biti boljša od tistih, ki jo tvorimo. V primeru Slovenije še posebej velja, da ni nekaj, kar nam je bilo dano, temveč nekaj, kar moramo vsak dan znova vzpostavljati. V šolah, medijih, občinskih svetih, parlamentu in na ulici. Demokracija brez demokratičnih državljanov je samo fasada. Državljani brez občutka, da so upoštevani, so bolj potrošniki politike kot njeni nosilci.

Dan državnosti je brez dvoma čas, ko smo ponosni na poosamosvojitvene dosežke, ki so v marsičem nadaljevanje tistega, kar je bilo uresničeno v času med prvim nespornim trenutkom artikulacije politične enotnosti Slovencev s programom Zedinjene Slovenije in sklepnim dejanjem osamosvojitve dobrih 140 let pozneje. Koliko se tega zavedamo, je odvisno predvsem od poteka pouka zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, kjer je poglobljenost kontekstualizacije dogajanja bolj ali manj prepuščena inciativi posameznega učitelja.

Generacije, rojene tik pred osamosvojitvijo ali po njej, niso doživele in občutile vsega, kar je botrovalo poenotenju naroda in družbe v želji po dokončni osamosvojitvi Slovenije, zato njihova ocena trenutnih družbenih razmer ni odraz vrednotenja skozi prizmo primerjave z obdobjem pred osamosvojitvijo. Prav generacije, ki niso doživele neposrednih izkušenj osamosvojitvenih dni, danes prevzemajo odgovorne družbene vloge. In prav je tako. Naloga mlajše generacije ni zgolj ta, da ohranja demokracijo, ampak jo mora tudi vedno znova izumljati. Seveda ne s tem, da ukine njene postopke, temveč s tem, da jim znova daje neko novo vsebino.