Delamo za hrano v smeteh
Iz trgovine je v eni vrečki nemogoče prinesti toliko, kot pred denimo tremi desetletji. Razlog je preprost: hrana je pakirana razkošno, v veliko embalažo, tako da je slednjič te več kot živil. Nekako velja, da je razkošje embalaže toliko večje, kolikor bolj je hrana predelana. A smeti zdaj polnimo dvakrat, z embalažo in, kot nas neusmiljeno biča statistika, z ostanki hrane.
Pojutrišnjem bomo v Sloveniji drugič obhajali dan brez zavržene hrane. Podatki so zaskrbljujoči: pri nas gre v smeti več kot 140.000 ton hrane na leto, od tega je štiri desetine povsem užitne. V tem nismo niti najboljši niti najslabši, tako pač je z našo raso na tej razvojni stopnji.
V Sloveniji smo med tnalom in nakovalom: po eni strani je pridelava prepičla in samooskrba na nekaterih področjih zaskrbljujoče nizka, po drugi strani smo hektični potrošniki, da vržemo v smeti za približno 7000 kamionov oziroma eno veliko prekooceanko hrane.
Namesto zavezništva med pridelovalci in potrošniki nas preusmerjajo v navidezno zavezništvo med trgovci in kupci.
V zadnjih letih poskušajo nekateri vrhunski kuharski mojstri s svojim delovanjem pokazati, da je mogoče delovanje brez odpadkov, da se da v kuhinji uporabiti tudi olupke, ribje kosti in tako rekoč vse. Njihove akcije niso prav zares opažene. Pa vendar smemo verjeti, da je tudi prehranjevalni del naših življenj neke vrste mozaik, v katerem šteje vsak kamenček. Podobno kot pri volitvah: te dni nam z vseh strani razlagajo, da šteje vsak glas.
Osupljivo visokih številk o hrani v smeteh v naši družbi seveda ne bomo odpravili čez noč, a so akcije, ki na različne načine opozarjajo, kako se lotiti tega problema, več kot dobrodošle. Kot rečeno, gre za mozaik, v njem pa smo vsi in vsak od nas. Jasno, da tudi država. Če nam je kot posameznikom, ki napolnimo velik koš smeti s hrano, vsaj malo nerodno, mora biti državi oziroma odločevalcem nerodno še neskončno bolj.
Slovenska prehranska doktrina očitno ni ustrezna. O usmeritvah in potrebni akciji nas obveščajo vsakokratni kmetijski ministri, a nikogar ni zaradi nizke samooskrbe na številnih področjih, zaraščanja in pozidave kmetijskih zemljišč, nefunkcionalnih oskrbnih verig, staranja ljudi na podeželju in njegovega praznjenja, nerazgledanih potrošnikov, pritiskov globalnih prehranskih korporacij in še marsičesa niti malo sram. To niso bananini olupki, na katerih bi jim zdrsnilo, prej jim zdrsne na poti iz hotelske avle.
Namesto zavezništva med pridelovalci in potrošniki nas preusmerjajo v navidezno zavezništvo med trgovci in kupci. Okusna zelenjava se nam ne zdi darilo naših kmetov in narave, za darilo pa vzamemo vsak popustek in vsako akcijo, v kateri nam, to že vemo, z uspehom porivajo izdelke vprašljive kakovost, kakršnih v prehransko bolj ozaveščenih družbah nočejo kupovati.
Težko bi rekli, da država ne počne nič v smeri boljše prehranske varnosti. Prepogosto pa dela narobe, a ne le na sistemskih ravneh, tudi na čisto praktični, izvedbeni ravni. V dragi in na oko prijetni akciji Naša super hrana na družbenih omrežjih denimo propagirajo nanoški sir in vabijo k njegovemu okušanju. Tega sira z zaščiteno geografsko označbo pa že kar nekaj let ni mogoče kupiti … Samo medklic: morda bo kmalu spet dosegljiv, saj se eden od primorskih sirarjev pripravlja na predelavo skladno s specifikacijo iz zaščitne dokumentacije.
Slovenski potrošniki v zelo veliki meri kupujejo po ceni in z očmi, a se krepi tudi tisti del družbe, v katerem državljani razumejo koncepte od njive do krožnika in želijo vedeti, kaj in zakaj jedo. Med epidemijo, ko so si številni sami kuhali, so iskali sestavine s poreklom, imeli so čas za izobraževanje in tudi kmetje so dobili impulze, kaj pridelovati. Upajmo, da se bo v postepidemijskem času ta pristop okrepil in da bodo impulzi od spodaj zganili tudi odločevalce.
V volilni kampanji, ki se danes izteka, so se politiki hrane dotaknili več kot včasih. Razlog pa ni večja ozaveščenost ali nov kurs, razlog je strah pred pomanjkanjem hrane, ki se poraja ob vojni v Ukrajini. Strah je upravičen, saj je slovenska prehranska bilanca neuravnana. Država pritiskov na kmete ni olajšala, pšenice, denimo, se doma seje premalo, največji peki so v tuji lasti, domačega rastlinskega olja skorajda nimamo, za butik je nekaj oljčnega, nekaj je bučnega, nekaj pa tudi masti. Tudi sladkorja nimamo svojega, da o zelenjavi niti ne govorimo.
Na obetano prehransko draginjo se Slovenija kratkoročno lahko odzove le z blagovnimi rezervami ali s subvencijami. Njihov življenjski rok se izteka, po ponedeljku bomo videli, kje smo zares.
Sicer pa: četudi bi bili v največji blaginji, si ne smemo dovoliti in privoščiti, da s hrano polnimo koše za smeti. Niti mi kot državljani niti mi kot država.