Decentralizacija za več Primorske!

Številne primorske ljudi sredi septembra že skoraj 20 let poveže tudi praznik vrnitve (poslej po zakonu priključitve) Primorske k matični domovini. Tokratna proslava bo v Vipavi in čeprav sta se v nedeljo v osrčju Vipavske doline napovedala tako predsednica republike Nataša Pirc Musar kot premier Robert Golob, proslava ob državnem prazniku ni državna, temveč so organizacijske niti v rokah lokalnih organizatorjev. Država je organizator vsakih pet let, menda zaradi varčevanja. Razumemo varčevanje, a simbolne geste so prav tako pomembne in sporočilne. Konec koncev je Primorska zgodovinska slovenska pokrajina, ki jo je od drugih v prvi polovici prejšnjega stoletja delila dušeča državna meja. Ljudje so, zlasti s trdno vero, voljo in pogumom uspeli obraniti identiteto in ohraniti svoj jezik, kulturo in dostojanstvo. Tudi tisti, ki so ostali onstran državne meje.

Koncept Primorske in primorskosti pa ne more biti zgolj neka imaginarna, čeprav notranje močna pripadnost tako tistih, katerih rod ima tukaj globoke korenine, kot onih, ki jih je življenje pripeljalo v lepe kraje med morjem in Alpami. Sloveniji v dobrih treh desetletjih državnosti ni uspelo izpeljati regionalizacije, ki bi tudi Primorsko drugače povezala, četudi v dveh deželnih enotah. Vsakič ko je bil pokrajinski koncept že na mizi v parlamentu, so ugotovili, da nekaj ne štima, če ne drugega, bi nastali stroški. Seveda ne gre za to: gre za ohranjanje centralne politične in birokratske oblasti, za oblikovanje enega centra, iz katerega je vse videti provinca. Če bi bile pokrajine, bi morala država nanje prenesti nekatere pristojnosti, torej tudi denar za njihovo izvajanje, pokrajine bi se lahko povezovale mimo centra, verjetno bi pričakovanja šla tudi v smer decentralizacije “sektorja država” in torej razpršitve ministrstev. To pa sploh ni nujno povezano z novimi palačami, temveč z umno načrtovanim in izvajanim konceptom digitalizacije vključno z obljubljenim, a nikoli uresničenim poenotenjem dostopov do podatkovnih baz. Čeprav nekateri razmišljajo o tem, zdajšnji tam gori tovrstnih operacij - kot je videti - ne znajo in zmorejo izpeljati. Moč (sedanje) politike je namreč neskončno šibkejša od uradniških trdnjav, v katerih je že prepih nezaželena sprememba.

Najbolj sončna in edina sredozemska dežela v Sloveniji je vitalen in ključni sestavni del naše države. Zasluži si večjo avtonomijo in večji vpliv za odločanje o lastnem razvoju na vseh ravneh.

Za poslovno rabo je Primorska povezana prek treh območnih gospodarskih zbornic, ki imajo jeseni, ko priredijo skupno strokovno srečanje, prav tako neke sorte praznik. Nazadnje so v Lipici ugotavljali, da ni zagata niti v zamislih niti v naložbenem potencialu, temveč zlasti v poslovnem okolju oziroma tistem delu, ki ga zagotavlja država. Ob njegovih spreminjajočih, prepogosto nepredvidljivih komponentah, denimo davčnem sistemu, je tudi očitno povsem neprožni del cestni promet, ki ima vpliv zlasti na industrijske centre tako imenovane severne Primorske in na izjemno okrnjeno mobilnost med Ljubljano in Koprom ter v podaljšku proti hrvaški Istri. Je pa res, da so pretočno avtocestno povezavo in hitro navezavo na italijanski avtocestni sistem odlično izkoristili v Vipavski dolini, pa ne le v logističnem smislu, tovrstna odprtost je gotovo olajšala oblikovanje visokotehnoloških podjetij, zanje pa je bil nenazadnje impulz tudi dinamična novogoriška univerza.

Med tako imenovanimi stebri primorskega gospodarstva gre posebno mesto koprskemu pristanišču, ki je neke vrste država v državi. Ob čakanju na operativnost drugega tira se krepijo okoljski ugovori javnosti (izpusti, prah, hrup, prekomeren cestni promet), vpetost pristaniškega operaterja v okolje pa je morda boljša v Ljubljani kot doma, v Kopru in Ankaranu … Na vsak način pa je pristanišče generator številnih poslovnih dejavnosti s številnimi priložnostmi v zalednih krajih, kar do neke mere odtehta njegov velikanski pritisk na okolje in prostor.

Nemara bolj kot industrijska in storitvena podjetja, med katerimi je kar nekaj gazel, ki pa ne skačejo na površje, konec koncev imajo številne lastnike in trdnejše poslovne navezave nekje onstran slovenskih meja, utrip primorske krojijo tukajšnje živilske družbe in primorska armada kmetov. Združenje Po primorsko se navezujejo na septembrska praznovanja, ko vsako leto opozorijo, kaj jim gre dobro in kaj jih tare. Tod bi lahko pridelali zelenjavo za vso Slovenijo in čez, a bi bilo treba zagotoviti pogoje, med drugim vodo in z rastlinjaki možnost za daljšo in nadzorovano sezono. Spet je na potezi država, ki ima resolucije, pri njihovem uresničevanju pa ohromi.

Lepo je, da številni od vsepovsod radi prihajajo v primorske kraje na doživetja. Turistična infrastruktura se izboljšuje, možnosti in priložnosti za razvoj in predvsem tako imenovano višjo dodano vrednost pa je še ogromno, tako pri opešanih turističnih velikanih kot v uveljavljajočih se ponudbenih okoljih.

Primorska naj bo predvsem udoben dom za svoje prebivalce in njihove goste. Najbolj sončna in edina sredozemska dežela v Sloveniji je vitalen in ključni sestavni del naše države. Zasluži si večjo avtonomijo in večji vpliv za odločanje o lastnem razvoju na vseh ravneh. Čakanje na ljubljanske škrice krade čas in energijo. Zato smemo (in moramo) ob primorskem prazniku izraziti pričakovanje, da bo Slovenija čim prej decentralizirana in debirokratizirana država z vitko in učinkovito javno upravo, ki bo v pomoč ljudem, da živijo polno in uresničujejo svoje zamisli in tudi sanje.