Dario Benčič: Med motorji, čebelami in tartufi

Dario Benčič, upokojeni prometni policist motorist in inštruktor varne vožnje, je v zadnjih letih prepoznaven obraz preventivnih prireditev, namenjenih večji varnosti motoristov. V uniformi je bil 38 let na motorju. “Pridobil sem ogromno izkušenj, zadnjih deset let na prometni policiji sem veliko časa posvetil vzgoji mladih motoristov in šoli varne vožnje. Izjemnega pomena so spomladanski treningi ter dobra psihofizična in telesna pripravljenost. Do konca službene poti sem vztrajal dobesedno na motorju, potem pa je prišel čas za upokojitev,” nam pojasni.

S predajanjem znanja in izkušenj je povezano tudi članstvo v Motoklubu Kondor, z njihovimi motoristi je sodeloval še kot policist. Potem je šlo naprej po stopničkah. Naprej je bil leto dni pripravnik, nato je ugotovil, da lahko tudi v klubu znanje in izkušnje prenaša na druge člane in postal član kluba. Zadolžen je za varnost, s kolegi vsako leto organizirajo odmevno preventivno akcijo. Letos so se s parkirišča pri koprski Bonifiki preselili k trgovskemu središču Planet Koper.

A Motokub Kondor je veliko več, pove Benčič. “Smo humanitarci, radi pomagamo, organiziramo krvodajalske akcije, pomagamo tudi zavetišču za živali. Ob zadnjih velikih poplavah smo organizirali velik koncert in razdelili več kot 50.000 evrov pomoči tistim, ki so jo najbolj potrebovali.”

Beseda kmalu znova zaide na področje varnosti in preventive. Čeprav so v klubu izkušeni motoristi, veliko pozornosti namenijo treningom varne vožnje. Vsako leto se udeležijo delavnic na poligonu varne vožnje na Vranskem. Vsakič se naučijo kaj novega. Lani so se seznanjali s tehnikami varne vožnje s sopotnikom. “Eno je, ko si sam na motorju, čisto drugače pa je, ko imaš zadaj sopotnika,” poudari.

Treningi varne vožnje na motorju se nikoli ne končajo. “Nikoli ne smeš reči: 'No, zdaj pa vse znam, meni se ne more zgoditi nič'. Dober motorist je tisti, ki zna predvideti, kaj se lahko zgodi. Nenehno moraš biti zbran. Motor nima kletke; če se kaj zgodi, so lahko posledice hude,” razlaga. “Vedno pravim: če zgradiš dobre temelje za hišo, bo hiša ostala trdna in boš imel malo težav. Če so temelji slabi, se bo nekje zalomilo. Tako je tudi pri vožnji z motorjem. Dobro je, da imaš nekoga, ki te vpelje v to, potem pa znanje gradiš s prevoženimi kilometri ... Tisti, ki si ga pustil, ko si se odpeljal od doma, bo najbolj zadovoljen, ko se boš vrnil,” nadaljuje.

Na katerem motorju pa sam nabira kilometre? Kot prometni policist je 40 let vozil BMW-ja, prepričan je bil, da si po upokojitvi zato ne bo kupil takšnega motorja, a ga je kolega, ki je takrat kupil nov motor BMW GS Adventure, prepričal, da se je z njim zapeljal in ga preizkusil. “Imel je prav, zaznal sem neko dimenzijo več, bolj dodelan motor. In ko sem šel v penzijo, sem si kupil BMW GS.”

Ljubezen do motorjev prenesel na sinova

Ljubezen do motorjev je prenesel na sinova, oba sta mu sledila tudi v policijske vrste, a sta potem ubrala drugačne poklicne poti. Mlajšega sina je pritegnil dirkalni šport, sodeluje v prvenstvu Slovenija Speed Cup. Tekmuje na Grobniku, na Madžarskem in v Italiji, pridobiva prve izkušnje in napreduje, je zadovoljen oče.

Poleg motorjev ima Benčič še več ljubezni, med drugim čebelarstvo in lov na tartufe. Za čebelarjenje ga je nekaj let pred upokojitvijo, ko je iskal nove izzive, navdušil takratni mentor, ki mu je podaril prva panja. “Rekel mi je: Dario, pelji to domov in začni delati. Bil sem tisočkrat popikan in zatečen. Ampak postalo mi je všeč. Ob koncu prve sezone sem imel že šest panjev, v naslednji še deset, nato dvajset, petdeset, prišel sem že čez sto,” navdušeno pripoveduje ob čebelnjaku, pred katerim letajo mlade čebele, ki šele pridobivajo svoj orientacijski sistem. Pove, da spremembe v naravi močno vplivajo tudi na to dejavnost, pri kateri mu pomaga mlajši sin. Pomembno je najti dobre lokacije. Panje s čebeljimi družinami pelje do Kozine, Tater, Divače, mogoče do Postojne in Javornikov. “Narava se spreminja, dobro moraš razmisliti. Ko je letos cvetela akacija, je burja potolkla cvetove. Ampak sezona je dolga, mogoče bo več cvetličnega in gozdnega medu,” upa Benčič. Doda, da čebele zahtevajo veliko dela, ki ga spremlja veliko testov in analiz ter obiskov veterinarskih inšpektorjev.

Ponosen je na projekt, ki ga s kolegi iz Čebelarskega društva Koper negujejo zadnjih sedem, osem let. Gre za zaščiteno poreklo istrskega medu. “Slovenci smo močna čebelarska država. Z nekaj člani koprskega društva se nam je uspelo vključiti v shemo istrskega medu, podobno kot kolegi v hrvaški Istri. Naš med je istrski, njihov istarski,” pojasni. Na novih etiketah za med zaščitenega geografskega porekla je na trikotniku s kapljico označen kraj, rajon porekla, od koder izhaja istrski med. Med z zaščitenim poreklom dosega visoko kakovost, izpolnjevati mora visoke standarde. Sodelujejo na različnih razstavah, skrbijo za promocijo in se trudijo, da bi postal še bolj prepoznaven.

Delo na kmetiji
povezuje družino

Pri Benčičevih je vedno živahno in delovno. Živijo na posesti, kjer so živeli Dariovi nonoti, imajo kar nekaj zemlje in 350 do 400 oljk. “Z bratom Denisom in očetom Danilom smo udarna trojka,” poudari Benčič. Ko je več dela, poprimejo tudi sinovi in njihove partnerke. “Skupaj delamo, potem še malo 'pobandamo' in gremo naprej,” pove.

Marca se začne delo s čebeljimi družinami, ki traja do junija ali julija. Potem pride počasi na vrsto delo v oljčniku, ki se nadaljuje s pobiranjem in stiskanjem oljk, od oktobra naprej pa je čas za tartufe. “Oktobra, novembra in decembra ne izgubimo nobenega dneva,” pove Benčič. Takrat z bratom in sinovi v gozdu oddelajo najmanj 12-urni delovnik. Pri tem imajo seveda štirinožne pomočnike.

Dario Benčič ponosen razlaga o istrskem medu z zaščitenim geografskim poreklom.

Foto: Sijan Pretnar

Benčič je bil še v času bivše države med prvimi, ki so jim pri lovu na tartufe pomagali border colliji. Ta izredno pametna in delovna pasma se jim je tako priljubila, da imajo že vrsto let svoje leglo, kmalu se bodo spet razveselili novih mladičkov. Z bratom imata skupaj pet border collijev. Benčič je najprej imel samičko. Na začetku tartufarske poti mu je nek hrvaški lovec na tartufe navrgel, češ, kje ste dobili tega baštardina, tega mešančka. Takrat se mu je samo nasmehnil in mu povedal, da ni mešanček in da je z njim zelo zadovoljen, kar se je nato samo še potrdilo.

Pred leti se ni veliko vedelo o tem, da so najdišča tartufov tudi v slovenski Istri. Bolj so bile znane zgodbice o tihotapljenju teh dragocenih gomoljev iz hrvaške Istre. Kasneje pa so prav od hrvaških kolegov izvedeli, da je dolina Dragonje “bogata” s tartufi. “Oni so že vedeli, kaj govorijo, saj so leta in leta hodili v to dolino, kjer je bila prava 'zlata jama'.” O najdiščih teh gomoljev se tartufarjev ne sprašuje, Benčič pa namigne, da so tudi v okolici Hrvojev, pod Trsekom in pod Kozloviči, v hrastovih gozdovih, pod leskami (lešniki) … Na območjih, kjer se pod koreninskimi zasnovami dreves ustvari simbioza, primerna za razvoj micelija in naprej gomolja.

Črne tartufe
so prašiči “zradirali”

“Govorimo o belih tartufih, na črne ne hodim več. V zadnjih desetih letih so jih divji prašiči skoraj povsem 'zradirali'. Ponekod, predvsem tam, kjer so bolj plitko, so se spravili tudi na bele tartufe, večinoma pa do njih ne pridejo. Narava bo v 15, 20 letih najbrž sama poskrbela, da se bo vse skupaj regeneriralo,” razmišlja.

Ob tem doda, da črne tartufe gojijo že po celem svetu, do nadmorske višine 800 metrov. V Španiji, Portugalski in Braziliji, pa tudi v Iraku in Iranu imajo ogromne nasade črnega tartufa. A beli so vendarle bolj cenjeni. V zadnjih letih se je ta dejavnost precej razmahnila. Lov na tartufe je v njihovi družini tradicija, z njo se njegov oče sicer ni ukvarjal, njegov pranono pa se je, ampak takrat niso hodili na lov s psi, ampak še s prašiči.

Za lov na tartufe uporabljajo posebne pripomočke, razne lopatice, škarjice in podobno. “Pomembno je, da tartufa ne poškoduješ, v nasprotnem primeru se mu zniža cena. Tudi pes ga ne sme ugrizniti,” opisuje Benčič. “Mladega kužka hitro naučiš, da najde tartufe. Najprej mora iti skozi osnovno šolo, potem pride v srednjo šolo, ko te že počaka, potem ga čakata še magisterij in doktorat, ki ga doseže od tretjega do petega leta,” se pošali. Tartufi so pogosto v zelo gostih robidah, tako da se lahko psi ob navdušenju hitro tudi poškodujejo.

Cene tartufov rastejo glede na kakovost, za ekstra kakovost se gibljejo okoli 3000 evrov na kilogramov. Ko je tartufov manj, so cene za ekstra kakovost višje, tudi več kot 4000 evrov. V zadnjih letih je lov na tartufe postal zanimiv tudi za turiste, predstavijo jim, kako naučijo kužka in kako lovijo tartufe ter jih peljejo na teren. Po njegovi oceni je na tem področju še veliko priložnosti. •