Bi se Ana Frank danes skrivala pred ICE?

Življenje in podoba Ane Frank sta bila desetletja zlorabljena za najrazličnejše politične in osebne razlage zgodovine. Njeni zapisi so služili kot primerjava ob pobijanju civilistov na Balkanu, ob genocidu v Ruandi, ob trpljenju političnih zapornikov v času apartheida v Južni Afriki. Vsakič znova kot nek opomin, kaj se zgodi, ko država začne razčlovečevati del prebivalstva. Danes smo priča novi, podobno izprijeni zgodbi, ki jo pišejo v ZDA.

V trenutku, ko se začnejo racije, ko se ponoči trka na vrata in se družine razdirajo, vprašanje, ali ima nekdo pravi dokument, postane nepomembno. Ko represija eskalira, preneha biti pomembno, ali si državljan, begunec ali migrant. Pomembno je le, da si označen.

To danes gledamo pri ICE. Racije, pridržanja brez jasnega postopka, ločevanje otrok od staršev, jezik, ki ljudi reducira na “ilegalce”, problem ali grožnjo. To niso naključne podobnosti, ampak zgodovinski vzorci.

Zgodovinski spomin očitno ne deluje avtomatsko. Ne živi v koledarju in protokolarnih govorih. Če bi, nam teh besed ne bi bilo treba vedno znova brati kot poročila s terena.

27. januarja obeležujemo mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga že 21 let. Že 21 let se z resnimi obrazi in s previdno izbranimi besedami spominjamo šestih milijonov mrtvih. 21 let ponavljamo “nikoli več”, kot da gre za urok, ki bo sam od sebe preprečil naslednjo katastrofo. Medtem pa genocidi ne izginejo in niti ne zamrznejo. Ne čakajo, da jih poimenujemo s pravim izrazom.

Dogajajo se. Znova in znova. In vsakič znova se znajdemo pred istimi zločini, dokazi in molkom številnih državnikov. Vsakega izmed teh molkov moramo razumeti kot jasno sporočilo, da obstajajo življenja, ki so vredna manj.

Najprej razčistimo nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, pa očitno ni. Nihče nima pravice zanikati ali zmanjševati pomena najhujšega zločina v zgodovini človeštva - holokavsta. To ni stvar relativizacije ali ideološkega preigravanja. Holokavst ni argument v političnih polemikah, temveč je absolutna moralna prelomnica. Je točka, po kateri bi moralo biti vsem jasno, kam vodita razčlovečenje in logika “mi proti njim”.

In prav zato je toliko bolj ironično, da se zdi, kot da je pomen tega zgodovinskega spomina razvrednotil prav Izrael. Ne njegovi kritiki in ne tisti, ki vseskozi opozarjajo na kršenje mednarodnega prava. Izrael, država, ki vztrajno in sistematično iztreblja prebivalstvo v Gazi. Z bombardiranjem, stradanjem in retoriko, ki jih reducira na varnostni problem. Tako rekoč na številke in kolateralno škodo. Bolno.

Šest milijonov ubitih Judov v holokavstu je nepojmljiva groza. Zločin, ki naj bi za vedno definiral meje dopustnega. Absolutno zlo 20. stoletja. A nič manj grozljivo ni dejstvo, da danes, v realnem času in polni vrednosti sveta, spremljamo smrt več kot 70.000 ljudi v Gazi in da so za to odgovorni tudi potomci žrtev holokavsta.

Ironija ni zgolj boleča, je obscena. Zločin, ki bi moral biti večno opozorilo, je postal orodje legitimacije novega zločina, kot da bi zgodovina služila kot dovolilnica. In kot da bi trpljenje enih avtomatično podelilo pravico za povzročanje trpljenja drugih.

Zakaj bi sploh kdo izvajal genocid? Zaradi utrjevanja politične moči? Zaradi notranje politike, ki za svojo stabilnost potrebuje zunanjega sovražnika? Zaradi paranoje, zavite v jezik varnosti? Ali preprosto zato, ker lahko ...

To vprašanje si moramo zastaviti znova in znova. Ne abstraktno, temveč zelo konkretno. In predvsem takrat, ko odgovori kažejo na sistem, v katerem tudi sami sodelujemo. Z molkom, izgovori in relativizacijo.

Na zgodovinski spomin ne smemo gledati kot na muzejski eksponat. Odločevalci v Izraelu ga izkoriščajo kot opravičilo za svoje zločine, za ščit, za katerim lahko pobijajo brez posledic. Če je tako, potem dan spomina nima več svoje funkcije in je postal parodija samega sebe.

Dan spomina bi moral biti opozorilo: To se zgodi, ko dovolimo, da oblast izgubi vsakršno zavoro. Da “varnost” postane izgovor za uničenje. Da norcem dovolimo, da počnejo, kar se jim zahoče, samo zato, ker so “naši”. In tu ni govora samo o Izraelu.

Bomo dobili tudi dan spomina na žrtve v Gazi? Bomo obeleževali žrtve v Srebrenici, od katere je lani minilo 30 let, z enako resnostjo in brez zadrege? Bomo govorili o Darfurju in Ruandi? Ali si spomin zaslužijo le nekateri? Tisti z močnimi zavezniki in tisti, ki ustrezajo naši predstavi o “pravih” žrtvah.

Če je odgovor na zgornja vprašanja pritrdilen, potem ne govorimo več o spominu, temveč o hierarhiji človeških življenj in o svetu, v katerem so nekateri mrtvi bolj mrtvi od drugih.

Obsodba antisemitizma je nujna. Vedno. A ne sme služiti kot izgovor za tišino ob genocidu. Enako nujna je obsodba vsakega genocidnega dejanja, ne glede na to, kdo ga izvaja, s kakšno zgodovino in s kakšnimi simboli.

Če tega ne zmoremo, potem je naš spomin votel in je naš “nikoli več” laž. Lepo zapakirana, dostojanstveno izrečena laž, ki ne stane nič in še manj pomeni.

Poanta dneva spomina ni v tem, da se enkrat na leto zgrozimo nad preteklostjo. Poanta je, da preprečimo prihodnost, v kateri bomo morali znova šteti trupla. Če pa te besede izgovarjamo, medtem ko gledamo stran od Palestincev, Ujgurov, Jemna, Sirije, Etiopije in ja, tudi Amerike, potem smo zgodovino pozabili. Ne samo to, izdali smo jo.

Izdali smo tudi vse prihodnje žrtve, ki jih bomo, če bomo tako nadaljevali, nekoč prav tako dostojanstveno obeležili. Z govorom, vencem in z novim, popolnoma praznim “nikoli več”. •