Čigava prihodnost je bolj negotova?

Režim, ki ga vodi “novodobni Mao” in utemeljitelj “socializma s kitajskimi karakteristikami” Xi Jinping, je ob tej priložnosti slavil svoje dosežke, in v mnogih pogledih mu Kitajci pripisujejo precej zaslug za uspehe. Odkar je Deng Xiaoping ob prelomu 80. let državo usmeril na pot gospodarskih reform ter jo ogradil maoističnega kaosa, so prav ti uspehi postali temelj socialnega dogovora med voditelji in prebivalstvom. Ena sama stranka mora izpolnjevati pričakovanja, kot bi to storil direktor velikega mednarodnega podjetja, pod budnim očesom svojih delničarjev.

In uspehi so. Skoraj ni meseca, ko se ne odpre nova postaja hitrega vlaka v kakšnem odročnem okraju, čeprav ima Kitajska že zdaj bolj obsežno mrežo hitrih železnic kot preostali svet skupaj. Kitajska ima tri letalonosilke in jih gradi še več. Do leta 2030 bo na Luno poslala astronavte.

Negotovo pa ni samo na Kitajskem, temveč tudi v ZDA, kjer se z bliskovito hitrostjo približuje november in z njim predsedniške volitve, ki pa so povezane tudi z odnosi s Kitajsko.

Čeprav še vedno trpi zaradi onesnaženja, je Kitajska uspela pridobiti prednost na večini področij, povezanih z energetsko tranzicijo, od baterij do sončnih panelov, in si ne prizanaša pri prizadevanjih, da bi postala avtonomna na strateških področjih, kot so mikrovezja - na tem področju jih Tajvan, recimo mu “mlajši brat s težnjo po osamosvojitvi”, brez dvoma prekaša. Tudi ameriška vlada priznava, da je Kitajska edina država, ki ima tako načrte kot sredstva, da bi tekmovala z vodilno svetovno silo.

Ti uspehi bi marsikatero državo pustili v senci, a se kljub temu kitajska družba sooča z izgubo vere v prihodnost, saj se sooča z vsesplošno prisotnim strahom, da prihajajoče generacije ne bodo imele nič boljših možnosti, kot so jih imele prejšnje. Stopnja brezposelnosti med mladimi je avgusta dosegla 18,8 odstotka, kar je najvišja vrednost, odkar je vlada poleti 2023 prenehala objavljati te statistike, potem ko so presegle 21 odstotkov, nakar so se po šestih mesecih statistike ponovno pojavile, tokrat v bolj ugodni različici.

Kitajci so postali četrta narodnost - pred njimi so tri latinskoameriške , ki množično prečka zloglasno Dariensko vrzel med Kolumbijo in Panamo, v poskusu, da bi emigrirali v ZDA. Veliko bogatašev pa se izseljuje v Tokio ali Singapur, kar je še en pokazatelj negotovosti časa, v katerem živimo.

Negotovo pa ni samo na Kitajskem, temveč tudi v ZDA, kjer se z bliskovito hitrostjo približuje november in z njim predsedniške volitve, ki pa so povezane tudi z odnosi s Kitajsko.

V sodobnem svetu sta ZDA in Kitajska dve največji gospodarstvi ter državi z najmočnejšima vojskama. Po mnenju številnih mednarodnih analitikov bo prav rivalstvo med tema dvema velesilama zaznamovalo 21. stoletje. A v trenutni politični krajini o ameriški politiki do Kitajske odkrito govori le eden izmed dveh predsedniških kandidatov iz največjih političnih strank.

Republikanski populist Donald Trump se v skoraj vsakem javnem nagovoru dotakne Kitajske. Po izsledkih BBC-jevih raziskav je na petih shodih, ki so sledili nedavnemu, bizarno-komičnemu predvolilnemu soočenju, Ljudsko republiko Kitajsko omenil kar 40-krat. Tistim največjim navdušencem nad ameriško politiko in “shit-showom”, ki ga prinašajo tokratne volitve, svetujemo, naj si poslušajo Trumpov govor v Michiganu, kjer je Kitajsko v prvi uri omenil kar 27-krat.

Ko Trump govori o Kitajski, poudarja napetosti med državama, pri čemer Kitajsko, drugo največje svetovno gospodarstvo, predstavlja kot gospodarskega plenilca. Omenja uvedbo novih carin na kitajski uvoz ter na uvoz iz drugih držav, če se bo vrnil v Belo hišo. Govori o preprečevanju prodaje kitajskih avtomobilov, saj meni, da bodo uničili ameriško avtomobilsko industrijo. Trump tudi Kitajsko opozarja, naj ne poskuša nadomestiti ameriškega dolarja kot svetovne rezervne valute, poleg tega pa za pandemijo covida krivi prav kitajsko vlado.

Številni ekonomisti sicer dvomijo v učinkovitost Trumpovih carin in opozarjajo, da bi bile te na koncu škodljive za ameriške potrošnike. A Bidnova administracija je kljub temu ohranila, in v nekaterih primerih celo povečala carine, ki jih je Trump uvedel v svojem prvem predsedniškem mandatu. Trumpovo zaščitniško sporočilo je namreč usmerjeno v delavski razred v ključnih industrijskih državah, kjer so ljudje še posebej občutili posledice vse večje konkurence kitajskih proizvajalcev.

V nasprotju s svojim tekmecem pa Kamala Harris, demokratska predsedniška kandidatka, na svojih šestih zborovanjih od septembrskega soočenja Kitajske sploh ni omenila. Kljub temu je na sredinem shodu o gospodarstvu Kitajsko omenila nekajkrat. “Nikoli ne bom omahovala pri sprejemanju hitrih in odločilnih ukrepov, ko bo Kitajska ogrožala interese naših delavcev in podjetij,” je dejala.

Trumpov slog vodenja kampanje in odnos do Kitajske je neposreden in agresiven, medtem ko je Harris veliko bolj previdna, ko pride do tega vprašanja. Dejstvo pa je, da v primeru zmage Kamale Harris večjih sprememb v politiki do Kitajske ne bo, saj trenutna Bidnova administracija že izvaja podobno politiko do te svetovne velesile.

Kitajska danes na ameriške volitve gleda z zvrhano mero skrbi in pričakuje, da se bodo bilateralni odnosi ne glede na izid zaostrili. Peking je prepričan, da tako demokrati kot republikanci delijo skupni cilj omejevanja kitajskega gospodarskega in geopolitičnega vzpona, le metode in intenzivnost se razlikujejo. Zato se Kitajska na volilni izid pripravlja z lastno strategijo odpornosti. Krepi notranje trge in zmanjšuje odvisnost od ameriškega gospodarstva. Povečuje tudi tehnološko avtonomijo in vojaško prisotnost, še posebej pri vprašanju Tajvana, ki ostaja najbolj občutljiva točka v odnosih z ZDA. Peking je pripravljen na dolgotrajno napetost, hkrati pa ohranja nek zmerni optimizem, da bi se lahko izognili ... popolni konfrontaciji.

Mimogrede, število mrtvih v Gazi je preseglo 40.000. Da kdo slučajno ne bi pozabil.