Čigava je zares zlata kolajna?

Veselje ob uspehu “naših” športnikov je bilo nepopisno. Najprej Leški, nato Vodišek, za zaključek pa še Garnbret. Slovenske trobojnice so plapolale, narodna zavest je zrasla in to vse na račun “naših” olimpijskih herojev. Tile “našivašizmi” so že precej zlajnani. Z veseljem nad uspehom nekega športnika, ki ga podpiramo, seveda ni popolnoma nič narobe. Popolna identifikacija z zmagovalcem, v kateri prevlada celo regionalni ponos - Koprčanke in Koprčani dobro veste o čem govorim -, je pa milo rečeno infantilna. Koper na olimpijskih igrah ni prejel dveh medalj. Na stopničkah sta stala Andreja Leški in Toni Vodišek, ne pa Aleš Bržan. Tukaj nastopi ta klasična navijaška dvoličnost. Sta Leški in Vodišek “naša” tudi, ko ne zmagujeta? Se o istrski rokometašici Emi Hrvatin, ki v nemški ligi zabija gole kot za stavo, tudi pogovarjamo kot o “naši” športnici? To pa ja ne, saj vendarle mreže ne trese v imenu naše ljube Slovenije in še bolj ljubega Kopra.

To poistovetenje z zmagovalci ima svoje korenine v socioloških in psiholoških mehanizmih, ki so prisotni v vseh družbah, a v Sloveniji so morda še posebej izraziti zaradi zgodovinskega in kulturnega konteksta. Slovenci, kot majhen narod, smo pogosto iskali svojo identiteto in potrditev v dosežkih, ki jih lahko pokažemo svetu. Šport, kot eno izmed redkih področij, kjer se lahko kosamo z velikimi narodi, postane prizorišče, kjer se ta potreba po uspehu in potrditvi izrazi najbolj intenzivno.

Koper na olimpijskih igrah ni prejel dveh medalj. Na stopničkah sta stala Andreja Leški in Toni Vodišek, ne pa Aleš Bržan.

Zato ni presenetljivo, da smo priča močni identifikaciji s športniki, ko ti dosegajo uspehe. Športni uspehi postanejo simboli nacionalnega ponosa, njihova vrednost pa se meri ne le v številu osvojenih medalj, temveč tudi v tem, koliko Slovenci čutimo, da smo “zmagali” skupaj z njimi. Toda ta poistovetenja niso vedno nedolžna. Povezana so s potrebo po pripadanju in uspehu, ki jo posamezniki izživljajo skozi uspehe drugih.

V tem kontekstu se postavlja vprašanje, koliko je vredno dejanje športnika samo po sebi, brez zlate medalje in brez kolektivne identifikacije? Ali je vredno več ali manj, ko je ta enkratni uspeh prepojen z nacionalnim ponosom? Odgovor na to vprašanje je zapleten, a kaže na to, da smo kot družba obremenjeni s potrebo po uspehu, ki pogosto zanemarja individualnost in osebni trud tistih, ki stojijo za tem uspehom.

Namesto da bi se osredotočali zgolj na medalje in zlate trenutke, bi morali kot družba razviti bolj zrelo in uravnoteženo perspektivo, ki ceni tudi pot, ki vodi do uspeha. Vsak športnik, ki doseže napredek, tudi če ta ni okronan z medaljo, si zasluži enako pozornost in spoštovanje. A realnost je drugačna.

Ostaja pa seveda vprašanje, ali se lahko kot družba osvobodimo te infantilne identifikacije z zmagovalci in se naučimo ceniti trud in pot, ne glede na končni rezultat. Lahko cenimo športnike ne glede na to, ali zmagujejo ali ne, in jim priznamo njihovo vrednost, ki presega zgolj medalje? To bi bil znak zrelosti, ki bi športu vrnil njegovo prvotno vrednost - kot sredstvo za osebni razvoj, izražanje in preseganje lastnih meja, ne pa le kot vir kolektivnega ega.

Če bomo uspeli narediti ta premik, bomo lahko rekli, da smo kot narod dosegli nekaj resnično pomembnega. Ne le še enega “našega” zmagovalca, temveč zrelost in sposobnost, da cenimo vsak trud in napredek, ne glede na to, kako bleščeč je končni rezultat.

Recimo zato bobu bob in naglas povejmo, da si Andreja Leški zasluži medaljo že samo zato, ker je toliko let garala in vztrajala v svetu, ki že pregovorno velja za neizprosnega. Sploh do žensk.

Prav položaj žensk v športu je eden izmed najbolj očitnih pokazateljev širših družbenih neenakosti, ki še vedno vztrajajo, kljub nenehnemu napredku na mnogih področjih. Kot je sama Andreja Leški zelo precizno izpostavila, so športnice pogosto vrednotene manj kot njihovi moški kolegi, kljub temu da se soočajo z enakimi izzivi, če ne še večjimi. Njene besede razkrivajo globoko zakoreninjene stereotipe in neenakosti, ki so še posebej izrazite v tradicionalno moških športih, kot sta nogomet in košarka.

Leški upravičeno opozarja, da to še zdaleč ni standard v vseh športih. Še posebej v tistih, kjer se vrti več denarja, kot sta nogomet in košarka, je težje doseči enakopravnost. Tu se pogosto srečujemo z argumenti, da moški športi generirajo več prihodkov, več gledalcev, kar naj bi opravičevalo neenako obravnavo športnic. Takšni argumenti pa prezrejo osnovno neenakopravnost, ki že od začetka omogoča moškim športnikom boljše pogoje za trening, večjo medijsko pokritost in večjo finančno podporo. To ustvarja začarani krog, kjer se razlike samo še povečujejo.

Odgovora na vprašanje, če bomo takim pristopom lahko kdaj naredili konec, žal ni. Lahko pa se kot družba zgledujemo po Andreji Leški, se navzamemo njenega optimizma in stremimo k skupnemu … ja, skupnemu uspehu.