Cenejša, bolj zelena, a še vedno množična olimpijada

Prihod olimpijske družine v francosko prestolnico leta 2024 nosi tudi veliko simbolike. Pariz bo gostil olimpijske igre tretjič. Tolikokrat jih je priredil le še London (1908, 1948 in 2012), čez štiri leta pa bodo še tretjič obiskale Los Angeles (1932 in 1984). Od zadnjih iger v Parizu mineva natanko sto let. Prvič je bila francoska prestolnica v vlogi gostiteljice leta 1900, ko so pripravili še druge igre moderne dobe. Obe zgodovinski izvedbi sta tesno povezani z idejnim očetom modernega olimpizma, Pierrom de Coubertainom. Francoski zgodovinar, pedagog in baron je med obiski Anglije ob koncu 19. stoletja spozna(va)l pomen telesne vzgoje in športa ter si prizadeval za njuno uveljavitev v francoskih šolah. Zdrav duh v zdravem telesu, torej.

V prizadevanjih za razmah športa je de Coubertin prišel tudi do zamisli o obuditvi antičnih olimpijskih iger, za kar pa je potreboval širšo podporo mednarodne družbene elite. Zamisel je leta 1894 dobila pravi zagon z ustanovitvijo mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), ki seveda odloča tudi o posameznih prirediteljih olimpijskih iger. Prvi izbor je logično padel na Atene oziroma Grčijo, domovino antičnih iger. Za primerjavo, leta 1896 se je na prvih olimpijskih igrah moderne dobe pomerilo dobrih 200 udeležencev iz 14. držav. Tekmovali so v sedmih športnih panogah. Štiri leta pozneje je ta številka ob prvem obisku Pariza že občutno narasla. Športnih panog je bilo 20, tudi tekmovalcev je bilo šestkrat več kot prvotno v Atenah. Športno pravico so dobile tudi ženske.

Če v olimpijski program uvrstijo kakšen nov šport, se mora praviloma drugi posloviti, s čimer poskušajo ohraniti vzdržen obseg iger. Seveda se pri tem vse bolj upošteva komercialne namene oziroma (potencialno) atraktivnost oziroma odmevnost posameznega športa.