Če imaš takšne prijatelje, ne potrebuješ sovražnikov
Spet smo se znašli na preseku zgodovine. Liberalne svetovne ureditve, ki je poganjala svet v zadnjih 80 letih in je tudi premagala diktatorski sovjetski režim, ki je množično kršil človekove pravice, ni več. Namesto dogovarjanja in spoštovanja mednarodnega prava, drugih suverenih držav in občih pravil obnašanja smo dobili kaos, v katerem velja samo pravica močnejšega.
Vse kaže, da sobotna ugrabitev venezuelskega predsednika ne bo (p)ostal “naj dogodek” leta 2026, saj ima Donald Trump v arzenalu še precej ukrepov, na seznamu pa še nekaj potencialnih tarč. Zato si zlahka zamislimo, kako se sodobni ameriški kavboji spuščajo iz helikopterjev na kakšen geostrateško pomemben karibski ali pacifiški otok, kako se amfibijska vozila izkrcavajo na Grenlandiji, morda letalonosilke obkolijo Falklande ... Ideje o ponovno veliki Ameriki (Make America great again) in njenem ozemeljskem povečanju v volilni kampanji in ob inavguraciji so bile videti kot trkanje po prsih in napihovanje po vzoru Mussolinija, a na žalost so se te grožnje udejanile: Trump res po dolgem in počez uvaja carine, brez pravnih osnov izganja migrante in po vsem svetu napada voditelje, ki mu niso všeč.
Imamo velik problem! Načela, na katerih je slonel svet v drugi polovici 20. stoletja, ne veljajo več. Najmočnejši igralec na otroškem igrišču (ZDA) je spremenil pravila: odloča o vsem pomembnem, vzame si lahko vse, kar si želi, najšibkejši in najmanjši nimajo več svobodne izbire in lastne volje, imajo toliko neodvisnosti, kolikor ji podeli hegemon. Tudi drugi najmočnejši na igrišču (Kitajska) in še nekaj velikanov (Rusija, Indija, Brazilija ...) se strinja s tem, da bo odslej veljala le moč, surova moč. Podpisani dogovori, deklaracije, resolucije, mednarodno pravo ne veljajo več. To je izkupiček dogajanja tega tedna.
Da se razumemo: Maduro ni bil noben predstavnik ljudstva, niti uspešen podjetnik ali menedžer, niti genialni um z vizijo. Je zgolj uzurpator, diktator, morilec in serijski kršitelj človekovih pravic, ki je iz domovine, delno načrtno delno zaradi nesposobnosti, nagnal četrtino svojega naroda. A tudi takšen nahrbtnik ne daje pravice ZDA niti komu drugemu, da v prestolnicah suverenih držav ugrabljajo njihove predsednike. No, z mandatom Združenih narodov bi bil takšen poseg lahko tudi v skladu z mednarodnim pravom, tako pa gre za čisto pobalinstvo, kot je šlo pri ameriških napadih na domnevne tihotapce mamil v Karibih za čisto piratstvo.
Če bi sledili golemu egoizmu, bi se lahko požvižgali na dogajanja tam doli ob ekvatorju, ker pa Trump grozi še s priključitvijo Grenlandije, nas njegove ekspanzionistične težnje še kako zadevajo. Slovenija je del Evropske unije, ki jo bo Trump napadel, če mu ne bo predala del ozemlja. Tvoj najtesnejši prijatelj ti skuša ukrasti ozemlje, pri tem pa ne izključuje uporabe vojaške sile. Od nastanka EU ni nihče od njenih članic zahteval izročitve ozemlja. Celo Rusija ne zahteva ozemlja EU, temveč ozemlje neke druge evropske države. Če imaš takšne prijatelje, ne potrebuješ sovražnikov.
In kaj bo naredila EU in njene najmočnejše članice? Medle zaveze k spoštovanju mednarodnega prava in pozivi k vzdržanju nasilnih akcij v Venezueli, nobene aktivnosti v zvezi z zavarovanjem meja EU, brezhrbteničnost in brezidejnost. Evropska politična elita z Brusljem na čelu nima ne vizije ne ideje, kako se zoperstaviti spremenjenim geostrateškim igram. A je sploh kdo v Evropi ima? Saj nihče ni pripravljen z orožjem in človeškimi telesi braniti meja Evrope ne v Ukrajini ne na Grenlandiji, niti na, denimo, Kreti ali na Kanarskih otokih. Kot da še vedno tiščimo glavo v pesek in ne vidimo, da se je svet spremenil. Žal na slabše, a se je spremenil.
Dogajanje v Caracasu je bilo le eno v nizu: razkroj mednarodnega prava se nam pred očmi dogaja že najmanj od leta 2014, najbrž še kakšno desetletje več. Pred človeško skupnostjo je težko obdobje, saj pravila obnašanja v mednarodnih odnosih, ki so bila skoraj soglasno sprejeta, očitno ne veljajo več. Seveda se je mednarodno pravo večkrat kršilo, vendar nikoli tako očitno in arogantno, kot se to počne v tem desetletju.
Kaj preostane evropskim državam in državljanom, vključno s Slovenijo? Patetični pozivi k miru in spoštovanju mednarodnih obveznostih ne zaležejo, klečeplazenje pred Trumpom prav tako ne, mirovništvo je neučinkovito, tako da ima Evropa (EU in tudi druge države) le dva izhoda: ali preda svoja ozemlja Američanom in prizna, da je njena kolonija, ali pa se upre in se vzpostavi kot neodvisni mednarodni dejavnik. V tem drugem primeru bi to pomenilo, da mora sama poskrbeti za varnost, iz česar sledi oboroževanje in priprave na vojaško obrambo. Za svobodo in neodvisnost mora pač vsak narod (v tem primeru evropski), in to vemo v Sloveniji zelo dobro, poskrbeti sam. V Evropi pa nismo pripravljeni na več pušk, bomb in morebitnih smrti. Varnost smo dojemali kot od boga dano in se pomehkužili. Za večino je bilo trpljenje sinonim za življenje v tretjem svetu. Če želi biti pomemben dejavnik, mora Evropa vzpostaviti svojo lastno vojaško moč. Samo če bo imela za sabo surovo moč, bo povabljena za mizo kot vsaj spoštovanja vreden, če ne že enakovreden pogajalec. Ve pa se: če te ni za mizo, si na mizi! Kar pomeni, da drugi odločajo o tvoji usodi.
Jooj, grozen scenarij! Romantično sanjarjenje o miru in sodelovanju v časih pred 20 leti je lepo, a realnost je pač taka. Žal.