Čas, da se ustavimo

Ko so se ob toplih zimskih večerih še brale pravljice, ko so se glasovi utišali, dihanje umirilo in je koža zadišala po spanju, so roke držale knjigico o treh dobrih možeh in Ljubezni. Ni bila tako romantična, kot bi lahko dal slutiti naslov. Bila je pretresljiva. Trem dobrim možem je dala karakterje, ki jih nismo bili vajeni. Človeške lastnosti. Ljubosumje in tekmovalnost. Niso več bili prijazni. Bili so zlobni. Kar je začimba, ki da pravljicam nujno potreben poper.

Kajti Miklavž, Božiček in dedek Mraz so se brez milosti pričkali kot stari kavarniški dedci. Znašli so se v tisti oddaljeni koči, obdani z snežno pokrajino in obsijani z ognjem iz kamina ter se prepustili egoističnemu, nečimrnemu obstreljevanju, kdo med njimi je večji car. Enakopravno so se zbadali in nihče ni skoparil v zmerjanju. Obkrožal jih je sij jeze, podobne tisti, ki jo izkusimo na cesti ali v trgovinskih centrih, ko se soočimo z dejstvom, da ni zmeraj po naše, da je treba počakati, se prilagoditi, popustiti. Kjer misel na praznično kosilo in ljube otroke v stotinki sekunde zamenja sovražno trobljenje tistemu pred seboj, brez zavedanja, da tudi njega čakajo ljubi, lačni otroci in kuhanje kosila. Trobimo, ker si je vzel preveč časa, ko je parkiral vzvratno. In ko te človeške lastnosti srečamo v pravljici, nas včasih tudi prebudijo.

Jasno, beremo pravljico. V kateri Ljubezen nenazadnje le ugleda objem in poljub in milost, ko nekomu pridržimo vrata, rečemo “dober dan”, “prosim” in “hvala”. Nasmeh, ki polika namrščeno čelo. Prijaznost, ki prežene temen oblak.

Miklavž, Božiček in dedek Mraz, nanizani po vrstnem redu, kot nas obdarujejo ob decembrskih praznikih, so si, tako kot mi na javnem parkirišču, dokazovali, čigavo praznično kosilo in čigavi otroci so pomembnejši. Oni je bil prvi, ki je otrokom nosil darila in ker ima status staroste, lahko zviška gleda na druga dva. Drugi nosi debelejše vreče, kar po njegovem videnju pomeni, da ga imajo otroci bolj radi. Tretjega je marketing popeljal do statusa pop zvezde in ima najbolj modno suknjo ter nas pospremi v novo leto. Nihče drug ne more biti večji car. Njega pa res, mislim res pozna ves svet. Kar je zelo pomembno v svetu všečkov in lajkov.

V neskončnost bi bila šla ta njihova debata, kdo je bolj in več, če se ne bi bila v zgodbo vmešala Ljubezen. Ah seveda, kdo drug kot ona. Prihajala je na sestanek, namenjen logistiki obdarovanja, in malo zamujala. Že pred vrati je slišala njihove glasne tone ter se ustavila, poslušala in razžalostila, da tudi takšne modre može premagajo nič kaj ljubeča čustva. Je sploh še kje kdo, ki želi sprejeti ljubezen v svoje srce? Obrnila se je in med zamišljeno hojo prišla v mesto. Gledala je, kako se mrkih pogledov streljamo na parkiriščih in blagajnah in straniščih, kar ji je še bolj utrdilo prepričanje, da zanjo na tem svetu prostora ni več.

Jasno, beremo pravljico. V kateri Ljubezen nenazadnje le ugleda objem in poljub in milost, ko nekomu pridržimo vrata, rečemo “dober dan”, “prosim” in “hvala”. Nasmeh, ki polika namrščeno čelo. Prijaznost, ki prežene temen oblak. Prebudi se ji plamenček upanja, da njen obstoj še naprej ima smisel in namen. Potolažena se vrne k zasneženi koči, kjer se trije alfa samci bičajo z jezikom, vstopi skozi vrata in se ustavi. Je zgolj tam, nič ne reče. Njeno prisotnost trojica naposled začuti, napetost se začne topiti in veste kaj? Tekmovalnost izpodrine naklonjenost. Ti in jaz. Nič več ti ali jaz. Vsi trije so pomembni, vsak na svoj način.

Pravljica se konča, kot se pravljica mora končati. Uspe ji na ustnice narisati nasmeh in v srcu prebuditi upanje, da svetloba vsakič znova premaga temo in ljubezen premaga strah. Ko preberemo zadnjo stran in zapremo knjigo, nastopi trenutek, ko nas besede napolnijo z magijo, če jim le dovolimo. Naenkrat je vse tiho in vse dobro in praznično sporočilo o tem, kaj je bistveno, lahko zaživi. Naj nas mir, ki ga nosi že jutrišnji božični večer, potolaži. Vse bo še dobro.