Bruhnimo na zabavno glasbo

V dnevih, ko z vsake terase, balkona, iz dnevne sobe in tudi katerega izmed mestnih središč odmevajo navdušeni - ali pa tudi ne - kriki nogometnih navdušencev, je glasba v širši družbi sekundarnega pomena, čeravno bi lahko skupinsko vpitje ponarodele “kdor ne skače ni Sloven'c” šteli kot “eurospinovski” športni ekvivalent zborovskega petja. Zdaj bi me najbrž kak muzikolog gotovo “za ušesa”, a neizpodbitno dejstvo je, da se na nogometnih tekmah in drugih prireditvah veliko poje ... bolje rečeno skandira. Sila preproste melodije, ki jih spremljajo razna gesla in narodno zavedna besedila, bi prej kot v koncertni dvorani iz grl akademsko izobraženih zborovskih pevcev slišali v zakajenem klubu v izvedbi punk banda, ki ga še SAZAS ne bi povohal. A nič zato. Glavno, da ljudje uživajo ob glasbi, četudi je ta na trenutke primitivna.

Ne samo športniki, tudi politiki se težko izognejo glasbi. Pred časom smo zapisali, da živimo v dobi pojočih političark. Spomnimo se samo pevskih vzgibov predsednice državnega zbora, ob katerih so z ušesi strigli metalci, pa tudi člani združenja borcev. Žvrgolela je tudi predsednica republike in državljane počastila s svojo priredbo Siddhartine skladbe Ledena. Kdor poje, zlo ne misli, baje. Glasbenih podvigov pa se ne bojita niti Lojze Peterle, ki je s svojimi orglicami na noge pognal cel evropski parlament, in Borut Pahor, ki je v roke prijel bobnarske paličice in dokazal, da je slabši bobnar, kot je (bil) predsednik.

Žal bi s popolnim izbrisom meja med resno in zabavno glasbo pridobili tudi tisti, ki glasbo izvajajo samo z namenom dobička. Kjer ni duše, ni kulture. Zato si ne drznite na praznovanje praznika glasbe povabiti Mambo Kingsov.

Morda ravno zaradi tega Slovenci radi rečemo, da smo glasbeni narod. Pa smo res? Se lahko v državi, kjer glasbeniki živijo na pragu revščine, milo rečeno prosjačijo za plačilo in neprestano opozarjajo, da je delo v glasbi tudi delo, res okličemo za glasbeni narod? Odgovorite si sami.

Morda je za to kriv sistem, ki že ob prijavi avtorskih pravic glasbo deli na resno in zabavno. Taka delitev bi morda prišla v poštev v obdobju klasicizma, ko je bila meja med Haydnom in ljudskimi godci jasno začrtana. Zdaj se take kategorizacije preprosto ne moremo več iti. Sploh pa ne z izrazoma “resna” in “zabavna”, ki sta skozi čas toliko pridobila na slogovni zaznamovanosti, da sta zdaj res samo še za na odpad. Klasične in jazz prvine so našle svojo pot tudi v sodobno elektronsko glasbo, rap, metal in klinc, tudi pop. Z deljenjem glasbe na resno in zabavno popolnoma diskreditiramo avtorje in izvajalce, ki do svojega dela pristopajo z vso resnostjo in željo po tem, da bi od glasbe lahko živeli. Razumljivo je, da morajo neke meje obstajati. Žal bi s popolnim izbrisom meja med resno in zabavno glasbo pridobili tudi tisti, ki glasbo izvajajo samo z namenom dobička. Kjer ni duše, ni kulture. Zato si ne drznite na praznovanje praznika glasbe povabiti Mambo Kingsov.

Taka degradacija je glasbeno (in prireditveno) strujo pripeljala do točke, ko so vsi deležniki prisiljeni do potankosti izpiliti svoje pogajalske sposobnosti. Cilj organizatorja je v veliki večini primerov glasbenika plačati čim manj, na prireditev pa pripeljati kar se da veliko število ljudi. Glasbenik pa bi rad samo preživel. Živel kapitalizem.

Pogajanja, ki potekajo med agenti, menedžerji, glasbeniki in organizatorji, so na trenutke lahko celo bizarna. Samo predstavljajte si, da bi se za ceno storitve pogajali z vodoinštalaterjem, pleskarjem ali avtoličarjem. Jih prosili, da vam avto poklepajo zastonj. Malo morgen! V glasbi bi moralo biti enako.

Vas ne skrbi dejstvo, da je punca, ki na gala prireditvi ob prihodu gostov igra harfo, manj plačana kot hostesa, ki istim gostom v roke porine kozarec šampanjca in jim pokloni lep nasmeh? Teoretiki zarot bi na tej točki najbrž uporabili izraz “nova realnost”. A ta realnost je vse prej kot nova. Prekarnost v glasbi še kako obstaja in potrebno ji je narediti konec. Vsako leto ob kulturnem prazniku so politikov polna usta obljub in raznih zavedanj, kako je tudi za glasbenike treba poskrbeti. Razpisov ministrstva za kulturo pa od nikoder. Upanje pa ostaja. Zaenkrat.

Še ena težava, ki pesti slovensko glasbo, je centralizacija in z njo povezano pomanjkanje infrastrukture, tudi na Primorskem. Glasbena šola Koper si je po dolgem boju le uspela izboriti nove prostore, a še vedno pogreša koncertno dvorano. Glasbo vrinemo tam, kjer je pač prostor. V najboljšem primeru jo slišimo z odra gledališča ali manjšega kluba, lahko pa jo vrinemo v kako protokolarno dvorano, na parkirišče, v pristanišče ali športno dvorano. In tak narod se bo oklical za glasbenega? “Qrc pol,” bi rekla nedavno preminula pisateljica in kolumnistka Tereza Vuk.

Morda je pa ravno v tem čar glasbe. Izvajamo jo lahko kjerkoli. Bodisi v jami pri Divjih babah ali na tribunah nogometnega stadiona. To pa ne sme biti izgovor, da ji ne namenimo zanjo primernega prostora. Ne samo v Ljubljani in Mariboru. Tudi Koper, Nova Gorica, Novo mesto in Murska Sobota potrebujejo ustrezno glasbeno infrastrukturo. Slovenj Gradec prav tako, a do tam je potrebno najprej speljati avtocesto.