Brez miru ni blaginje in demokracije
Kaj bodo pravzaprav danes proslavljali na moskovskem Rdečem trgu, česa se spominjamo v Evropski uniji in komu je namenjena drevišnja državna proslava v dvorani Stožice?
Deveti oziroma 8. maj je pomemben datum tako v slovenski kot evropski in svetovni zgodovini: pred natančno 80 leti se je končala druga svetovna vojna - do tedaj najhujše klanje, ki ga je človek povzročil človeku! Vsebinske razlike med 8. in 9. majem pravzaprav ni, gre le za to, da je Nemčija dokončno kapitulacijo podpisala 8. maja 1945 ob 23.01, kar pa je bilo po moskovskem času že 9. maja. Ker so se kmalu zatem zavezniki razšli, je sovjetski tabor vztrajal pri praznovanju 9. maja, demokratični svet pa trmasto pri 8. maju. Tako se je tudi na simbolni ravni kazala razlika med Zahodom in Vzhodom, Slovenija pa je pri 9. maju ostala zato, ker je bila na ta dan osvobojena Ljubljana.
Dan zmage, nekateri ga imenujejo tudi dan osvoboditve, je posvečen zmagi nad nacifašizmom, tem zlom, za katerega smo bili prepričani, da je bilo izkoreninjeno. Opominja nas, da je evropska družba zgrajena na vrednotah, za katere se je borila protihitlerjevska koalicija, poleg svobode in človekovih pravic predvsem na antifašizmu.
Z dnevom zmage obeležujemo tudi zmago miru nad vojno. Brez miru in varnosti tudi vse druge temeljne vrednote izgubijo pomen. Pri tem ne gre pozabiti, da je zmago miru nad vojno doseglo orožje in ne oljčne vejice.
Prav zaradi tega morda ni naključje, da danes praznujemo tudi dan Evrope. S tem obeležujemo obletnico zgodovinskega predloga Roberta Schumana (mimogrede: Schuman je bil francoski zunanji minister, a nemškega porekla, njegov materni jezik je bila luksemburščina) iz leta 1950, s katerim so bili postavljeni temelji evropskega sodelovanja. Njegov predlog velja za začetek današnje Evropske unije. Tudi dan Evrope, s katerim praznujemo mir in enotnost v Evropi, ima okroglo obletnico - 75 let, zato so svečanosti v teh dneh toliko bolj poudarjene.
Tako kot pri vseh praznikih in spominskih slovesnostih gre tudi tokrat za utrjevanje vezi med aktualnimi oblastmi in ideologijami z zgodovinskimi dogodki, ki vzbujajo spoštovanje in pozitiven odnos javnosti. Sporočila tako v Londonu kot v Moskvi, Parizu, Ljubljani in drugod bodo podobna. Poleg spomina na konec vojnih grozot bodo opozarjali na novo geostrateško stvarnost: v Evropski uniji na diktatorski in nedemokratičen Putinov režim, ki hoče z orožjem spreminjati državne meje in uveljavljati svojo voljo nad suverenimi državami, v Moskvi pa na “denacifikacijo” Ukrajine in na boj proti Evropi, ki naj bi skušala Rusijo uničiti in zatreti.
Na komemoracijah v Evropski uniji ruski predstavniki ne bodo sodelovali, na paradi v Moskvi ne bo politikov iz evropskih držav. Ne smemo se čuditi, če so nekdanji zavezniki na nasprotnih bregovih, saj prijateljstva niso večna, temveč fleksibilna. Med Anglijo in Francijo je potekalo nešteto vojn, celo stoletna vojna, a sta od konca 19. stoletja začeli sklepati koalicije, ki so držale čez vse 20. stoletje. Nekdanji člani protihitlerjevske koalicije so bili na okopih že takoj po zlomu sil osi, po propadu komunističnega eksperimenta so se zbliževali, a je zdaj ta sovražnost toliko bolj očitna. In ne sme nas presenetiti, da se bo politično-varnostni vrtiljak spet zavrtel, v zadnjih tednih smo dobili občutek, da je Evropa ostala na strani zagovarjanja človekovih pravic, mednarodnega prava, sodelovanja in demokracije, ZDA pa so se odmaknile od teh vrednot in so zdaj bliže Rusiji.
Tudi sicer so vloge v primerjavi z dogajanji pred 80 leti obrnjene. Nemci vztrajajo pri antinacizmu, čeprav se znotraj družbe krepijo tudi skrajnodesničarske ideje, Izrael pa se je iz žrtve prelevil v povzročitelja gorja, okupatorja in iztrebljevalca pripadnikov ljudstva, za katerega meni, da je manjvredno. V drugi svetovni vojni sta bila poražena nacizem in fašizem, ki se zdaj v modificirani obliki pojavljata v državah, ki so tedaj bile na pravi strani zgodovine.
Z dnevom zmage obeležujemo tudi zmago miru nad vojno. Vrednote, katere pomembnosti se zaveš šele tedaj, ko jo izgubiš. Brez miru in varnosti tudi vse druge temeljne vrednote izgubijo pomen. Pri tem ne gre pozabiti, da je zmago miru nad vojno doseglo orožje in ne oljčne vejice. V teh 80 letih pa se človeška družba na planetu Zemlja žal ni toliko spremenila, da bi v ospredje stopili splošna blaginja posameznikov, pravični odnosi in mir, temveč ostajamo pri zakonu močnejšega, ki svoje “pravice” uveljavlja z nasiljem, vojno.
Da spirala nasilja vodi v katastrofo, se očitno ne zavedajo ne v Rusiji, Izraelu, Pakistanu, Indiji, ZDA, Evropski uniji ... Ker pač nihče od političnih odločevalcev vojnih grozot ni doživel na lastni koži. In zelo verjetno tisti, ki sedaj poganjajo kolo oboroževanja, maščevanja, napadov in ubijanj, niso poslušali zgodb svojih nonotov, kakšno trpljenje prinaša vojna. Lekcija iz druge svetovne vojne nam ni bila dovolj, zato bomo očitno morali delati popravni izpit.
Res je: lahko bi sanjali, da se brez orožja in prisile doseže pravične in mirne rešitve, a realno življenje nas vedno znova postavi pred dejstvo, da ni tako. Tudi na to nas lahko opominja dan zmage.