Boris Kosovel je 90. rojstni dan praznoval na treningu

Boris Kosovel je pred kratkim v dvorani novogoriškega Namiznoteniškega kluba Gorica s soigralci veterani (znatno mlajšimi) praznoval 90. rojstni dan. Jesen življenja nekdanjega predsednika kluba in vsestranskega športnega funkcionarja je še precej pomladno obarvana. Ob jubileju ni le prigriznil in nazdravljal, temveč je za zeleno mizo z belo žogico dokazal, da je z loparčkom še zavidljivo natančen.

Boris Kosovel se je leta 1934 rodil v Ljubljani primorskim staršem - očetu iz zaselka Mravljevi pri Braniku in materi iz Ricmanj. Tam in v Kranju se je šolal, v tem času pa se je preizkusil v rokometu, odbojki, košarki, nogometu, atletiki, namiznemu tenisu in gorništvu z nekaj alpinizma. Po tem se je njegova družina vrnila na Primorsko in v tedaj še nastajajočo Novo Gorico. Večino delovne kariere je prebil v policiji kot kriminalist. V prostem času je bil v mladih letih amaterski namiznoteniški igralec NTK Gorice z vrhuncem - srebrnim odličjem na primorskem prvenstvu. V pionirskih letih kluba je pomagal pri njegovem razvoju, marljivo je zbiral dokumentacijo in napisal del zbornika, ki je izšel ob 50-letnici kluba.

Pustil globoko sled

Ob delu je v zadnjih štirih desetletjih prejšnjega stoletja kot namiznoteniški igralec, organizator in vsestranski prostovoljni športni delavec ter funkcionar pustil globoko sled. Kot upokojenec je ostal zvest tako namiznemu tenisu (še vedno vadi dvakrat tedensko) kot planinstvu. Hribe od Vipavske doline do Baške grape še redno obiskuje. Kot namiznoteniški veteran je redno tekmoval in se visoko uvrščal - tudi na državni ravni - do izbruha covida-19, torej do 85. leta starosti.

“Ne domišljam si, da ostajam v formi. Vsako leto zlezem za stopničko nižje. Ampak takšne reči pri mojih letih niso bistvene. Ključno je, da se ne zapustiš in da ne ostaneš sam. Izredno pomembno je, da se kljub omejitvam v družbi somišljenikov redno razgibavaš in pogovarjaš.”

Boris Kosovel

nekdanji predsednik NTK Gorica

Boris Kosovel je v zrelih letih v športu ob delu v namiznoteniškem klubu (bil je tudi klubski trener in vodja namiznoteniškega krožka v Šempasu) med drugim vodil upravni odbor doma novogoriške športne zveze na Lazni, bil je predsednik občinske telesnokulturne skupnosti in član nadzornega odbora Planinskega društva Nova Gorica. Ob priznanjih Namiznoteniškega kluba Gorica je prejel tudi zlato Bloudkovo značko in srebrno Bloudkovo plaketo.

“Redno gibanje je za nekatere stvari boljše od zdravil”

Z njim smo se pogovarjali dan po rojstnem dnevu, ko je spet prišel na namiznoteniško vadbo v dvorano pri novogoriškem kotalkališču, kjer je z natančnimi udarci žogice kar dobro preganjal svojega mlajšega veteranskega partnerja na drugi strani mize. In kako je ostal v takšni formi? Sam o tem pravi takole: “Ne domišljam si, da ostajam v formi. Vsako leto zlezem za stopničko nižje. Nekatere stvari si moraš priznati. Tako sem prostovoljno nehal voziti avto. Preslabo vidim in prepočasen sem, da bi bilo še varno. Ampak takšne reči pri mojih letih niso bistvene. Ključno je, da se ne zapustiš in da ne ostaneš sam. Izredno pomembno je, da se kljub omejitvam v družbi somišljenikov redno razgibavaš in pogovarjaš. Imam težave s hrbtom. Ko me zgrabijo bolečine, kakšen trening izpustim, a se vedno vrnem. Redno gibanje je za nekatere stvari boljše od zdravil.”

V mladosti mu je dobro šlo v vseh športih, ki so jih v tedanjem šolstvu učitelji telovadbe gojili. V namizni tenis je zašel po spletu okoliščin: “Po nižji gimnaziji v Ljubljani me je prijatelj prepričal, da sem šel z njim na srednjo tekstilno šolo v Kranj, kjer so imeli tudi močan rokometni klub. Ta šport je bil tedaj v ospredju mojega zanimanja. V Ljubljani sem treniral pri Krimu. Ampak ravno ko sem prišel v Kranj, je tam rokomet zašel v krizo, v šoli pa mi je dobro šel tudi namizni tenis, Kranj pa je bil tedaj središče slovenskega namiznega tenisa. Učitelj športne vzgoje me je usmeril v to panogo in tam sem se nato najbolj našel. Tako sem po prihodu v Novo Gorico zelo hitro - na pobudo tedanjega dobrega domačega namiznoteniškega igralca Jožeta Bratuža - zašel v NTK Gorica in tam nadaljeval igranje in klubsko delo v različnih vlogah.”

Nekoč, ko so bile še zime ...

Te dni, ko je Trnovsko planoto nad Novo Gorico pobelil sneg, so oživeli tudi spomini na šestdeseta in zgodnja sedemdeseta, ko je Kosovel osem let vodil upravni odbor Doma na Lazni, kjer je v otroštvu treniral kasneje srebrni olimpijec iz Sarajeva 1984, Jure Franko. Kosovel je izzive tistih zim strnil takole: “Za to delo me je pritegnil športni prijatelj in učitelj smučanja Drago Požar. Oskrba doma je bila zahtevna. Tam sta vse delo opravila žičničar in gospodinja, a je bilo treba iz doline zagotoviti, da sta imela ob prihodu skupin smučarjev kaj prijeti v roke. Zime so tedaj tam trajale od konca oktobra do konca aprila. Eno sezono smo zaključili celo s prvomajskim smučanjem na zaplati snega v osoji, kjer smo si ob vzpenjanju s smučmi utrdili progo. Na bližnjem travniku je na soncu že rasel regrat. Tako smo imeli za kosilo celo svežo solato.”

Športna kondicija je Kosovelu in njegovim sodelavcem prišla zelo prav: “Pluženja ceste z Lokvi na štiri kilometre oddaljeno Lazno tedaj ni bilo. Ne glede na to in na morebiti slabo vreme smo enkrat na teden v skupinah s po tremi nosači v kočo prinašali hrano in druge življenjske potrebščine. Tu in tam si je kdo na smučarskih tečajih zlomil nogo. Takrat smo prosili za pomoč soseda, ki je imel konja in sani. Tako smo ponesrečenca spravili na Lokve do rešilnega avtomobila in od tam v bolnišnico. Spominjam se zime, ko je bilo toliko snega, da je bila cesta očiščena le do Trnovega in smo se morali z Lazne peš po globokem snegu do očiščene ceste odpraviti več kot deset kilometrov daleč. Ne glede na naporno prostovoljno delo so bili to lepi časi, preživeti v dobri družbi - tudi že s tedaj še bodočo soprogo.”

Hoja je še danes Borisova ljubezen - ob nabiranju gob in urejanju domačega vrta. Hribi so ga navdušili že v Kranju, kjer se je na bližnji dvatisočak Storžič v družbi gorenjskih gornikov povzpel tudi po najtežjih smereh. “Nikoli mi ni bil cilj samo hrib,” pravi. “Hojo v planine sem vedno povezoval z dobro družbo, s spoznavanjem narave in novih krajev. Z izleti Planinskega društva Nova Gorica sem tako obredel gore od Španije do Grčije. Zadnja leta sem moral cilje znižati, a še vedno grem iskat gobe na območje Vojskega, nad Podbrdo in po Soriški planini.”

Kosovel je bil en mandat tudi predsednik novogoriške telesnokulturne skupnosti. V tem času izzivov pri urejanju športne infrastrukture v še nastajajoči Novi Gorici ni manjkalo: “Prav velikega posluha za šport med politiki ni bilo. Nismo imeli prave športne dvorane za igre z žogo. Uporabljalo se je manjše in zasilne objekte. Tako se je namizni tenis nekaj časa igral celo na balkonu kino dvorane - sedanje velike dvorane mestne občine. Politike smo prosili za denar, direktorje podjetij za material in tako se je vendarle marsikaj naredilo. Končno je svoj prostor dobil namiznoteniški klub, uredil se je stadion v športnem parku, organizirala pa so se številna lokalna in regijska tekmovanja,”

Boris je na stara leta nekaj časa vodil tudi namiznoteniški osnovnošolski krožek v Šempasu. Dokler je lahko, je z otroki rad delal in je prepričan, da od mladih dobimo toliko, kot vanje vlagamo: “Za otroke si je treba vzeti čas. Radi so aktivni, če je vzdušje igrivo in sproščeno. Vedno sem obvladanje veščine, delavnost in druženje postavljal pred tekmovanje. Dosledno smo praznovali vse rojstne dneve, sam pa sem vsakič poskrbel za kakšen priboljšek.”

Slavljenec na sodobni čas ne gleda zviška, pa tudi starih časov ne obravnava le romantično: “Vedno so bili in bodo na nek način drugi in težki čas, vse pa premaga pripravljenost na prostovoljno delo za skupnost. Veseli me, da smo obdržali tradicijo številnih prostovoljnih društev. To je treba negovati. Ne smeš razmišljati o tem, kdo bo o tebi govoril in koliko boš zaslužil. V življenju je važno biti v dobri družbi somišljenikov, kjer prevladajo iskrena beseda in pripravljenost, da narediš nekaj koristnega. To je največja nagrada.”

---