Bomo sužnji ali mojstri črnega ogledala?

Ko je pred 13 leti na Netflixu javnost razburila serija Črno ogledalo (Black Mirror) si nihče najbrž ni domišljal, da bodo epizode, ki temeljijo na bliskovitem razvoju tehnologije in grozotah, do katerih ta lahko pripelje, postale resničnost. Serija nam je večkrat predočila, kam lahko pripelje nenadzorovani razvoj tehnologije. V eni izmed epizod je celo napovedala pojav Neuralinka, možganskega vsadka, ki bi ga s kirurškim posegom namestili v del lobanje in ga z žicami povezali z določenimi predeli možganov. Naprava bi beležila živčno aktivnost ter informacije prek signala bluetooth posredovala zunanji napravi, denimo pametnemu telefonu.

Zdaj taki prizori iz serije niso več distopična fikcija, temveč so postali resničnost. Elonu Musku je letos uspelo prvi tak vmesnik vsaditi v človeške možgane, kar je - kot se za vse sodobne družbe spodobi - razdvojilo javnost. Bomo postali hodeči računalniki, nas bo tehnologija nadvladala, ali bo človeštvu uspelo tehnologijo izkoristiti v svoj prid in si s tem olajšati življenje?

Do tehnologije in njenega zastrašujoče hitrega razvoja moramo ravnati s strahospoštovanjem. Lahko nam olajša življenje, lahko pa se izgubimo v njeni neskončni globini.

Vsa ta vprašanja so seveda popolnoma na mestu. Skrb je upravičena. Če se sprehodimo po cesti v katerem izmed večjih slovenskih - bog ne daj tujih - mest, se zdi, da smo že zdavnaj postali sužnji t.i. črnih ogledal: pametnih telefonov, tablic in računalnikov. Ko je pred leti razvijalec iger Niantic v sodelovanju z Nintendom v svet poslal interaktivno aplikacijo Pokemon Go, ki uporabniku izriše okolje, v katerem je najprej treba najti lik iz igre, nato pa odkorakati na lokacijo in ga ujeti, se je Charlesu Darwinu najbrž smejalo. Ljudje so brezglavo prečkali ceste, buljili v telefone in ob tem padali v prepade, nekateri so ob tem celo izgubili življenje. Vse v imenu zabave.

Tudi pojem zabave se je v minulih letih korenito spremenil. Druženja in splošna družbena interakcija so se za časa pandemije covida-19 preselili na splet. Ne samo šola, predavanja in športne vadbe - tudi zabave so se lahko prirejale prek družbenih omrežij. Tako se je razvilo tudi veliko aplikacij, iger in drugih zabavnih programov, s katerimi so se lahko mladi, pa tudi tisti manj mladi pozabavali in popestrili dolgočasne dni v izolaciji.

To dokazuje, da nismo samo ljudje tisti, ki se lahko prilagodimo vsaki situaciji. Tudi tehnologija se lahko. O, pa še kako se lahko. Tehnologija se razvija skladno z družbo. Problem pa je v tistih, ki si te tehnologije razvijajo. Potrebno si je priznati, da smo uporabniki tehnologij za razvijalce samo vir dobička. S čimer ni popolnoma nič narobe, saj smo vendarle vselej podrejeni interesom kapitala. Kjerkoli že smo. A tudi v socialnih državah, naj bodo še tako socialne (ali socialistične, če hočete), bomo vselej sužnji kapitala in tistih, ki z njim operirajo. Poglavitni problem je ta, da se na tiste, ki temu napredku ne uspejo slediti s tako hitrostjo kot glavnina dobičkonosnih članov družbe, gleda kot na družbene odpadnike. Lahko jim rečemo tudi paraziti. Na tem mestu mora vmes poseči država in ta del družbe izobraziti. Tisti del družbe, ki ni in nikoli ne bo zanimiv za tržne interese tehnološke industrije. Morda ministrici za digitalno preobrazbo, ministru za solidarno prihodnost in ministru za šolstvo ne bi škodila kaka skupna “brainstorming” večerja.

Toda vselej se ne moremo zanesti na državo in ostale odločevalce. Včasih moramo za krampe in lopate poprijeti sami. Tudi ko se soočamo z bojaznimi, moramo kdaj prisluhniti tistemu dobremu staremu reku, ki pravi, da je strah zunaj votel, notri pa ga nič ni. Na tehnološki napredek moramo gledati s strahospoštovanjem. Prvotni namen umetne inteligence je ta, da nam olajša življenje. Uporabimo jo lahko v programiranju, matematiki, novinarstvu, kulinariki, glasbi in še in še bi lahko naštevali. Težavo tukaj predstavlja človek. Tisti faktor, ki se bo odločil, ali bo umetno inteligenco zlorabil ali jo izkoristil v svoj prid.

Strah, ki ga je s svojim razvojem vzpodbudila umetna inteligenca, je nekaj popolnoma naravnega. Nekateri se morda spominjate - pisec tega besedila je bil v tem času še premlad, da bi lahko zdaj detalno razglabljal o tem - pojava prvih mobilnih telefonov. Zagotovo je med bralci veliko tistih, ki ste z začetkom uporabe mobilnika ali elektronske pošte odlašali, dokler niste imeli druge izbire. A zdaj z veseljem pošiljate SMS in elektronska sporočila, berete in pišete komentarje na družbenih omrežjih, sledite spletnim medijem in celo glasbo poslušate na spletu, ne več na gramofonu ali kasetofonu. Preprosto rečeno - lažje je in bolj je dostopno.

A previdnost vsekakor ni odveč. Črno ogledalo, v katerega nekateri najbrž zrete med branjem tega zapisa, je črno z razlogom. Do tehnologije in njenega zastrašujoče hitrega razvoja moramo ravnati s strahospoštovanjem. Lahko nam olajša življenje, lahko pa se izgubimo v njeni neskončni globini.