Bombe na semanji dan
Leto 1944 bo ostalo na Bistriškem, pa tudi v širšem primorskem prostoru, v spominu kot leto velikih tragedij civilnega prebivalstva. Tega leta je nemška soldateska s pomočjo kolaborantov izvedla vrsto hudih zločinov. Od Lipe na sosednjem Hrvaškem prek Kočanije in Brkinov do slovenske Istre je pobila več sto ljudi. Tragedija, ki je doletela Bistričane 16. oktobra 1944, ne sodi med naštete, saj so jo povzročila zavezniška letala z bombardiranjem mesta.
Ponedeljek, 16. oktobra 1944, je bil v Bistrici, tako kot še danes vsakega 1. in 16. v mesecu, semanji dan. Po tradiciji, ki se trdoživo ohranja v naš čas, se na ta dan odpravijo v Bistrico ljudje iz bližnje in širše okolice, če nič drugega, da se vidijo in poklepetajo. Nič drugače ni bilo niti pred 70 leti, le da se tokrat kramarski in živinski sejem nista končala kot običajno.
Na nebu so se dopoldne pojavila zavezniška, anglo-ameriška letala, ki se v tem časa tako rekoč dnevno preletavala bistriško dolino na poti iz letalskih baz v Italiji proti osrčju rajha. Na presenečenje prestrašenih ljudi pa so ta dan začela na obrobje Bistrice odmetavati bombe, ki so bile po vsej verjetnosti namenjene nemškim vojašnicam nad mestom.
O dogodku je ohranjeno časopisno poročilo, objavljeno 22. oktobra v dnevniku Slovenec, kjer so natanko opisani potek in posledice bombardiranja. Ljudje so, nič hudega sluteč, hodili po opravkih. “Kar naenkrat je zabobnela strašna eksplozija. Vse se je prestrašilo in vse bežalo, a nihče ni mogel razumeti, kaj neki bi se moglo zgoditi. Le hiše na začetku Bistrice pod Trnovim so bile vse v dimu,” beremo v Slovencu.
Piše, da je padlo na kraj kakih deset 500- in 250-kilogramskih bomb. Učinek je bil strašen. Nekaj bomb je padlo na glavno ulico, danes imenovano Bazoviška, v bližino današnje stavbe Komunalnega podjetja in sosednje Verbičeve hiše. Veliki betonski bloki, ki so bili ob cesti kot nekakšna ograja ob kanalu, so leteli daleč stran. Eden je priletel celo na dobrih sto metrov oddaljeno streho Kunčičeve hiše na današnjem Partizanskem hribu in jo podrl.
Slovenec navaja petnajst žrtev, med katerimi so bili tako Bistričani kakor tudi prebivalci nekaterih bližnjih vasi, pa tudi nekaj otrok. Med žrtvami je bil tudi trgovec Franc Verbič, ki ga je napad presenetil pred domačo hišo ob cesti. Ironija njegove tragedije pa je v tem, da je na vrtu hiše, ob potoku Bistrica, že pred tem zgradil betonski bunker, kamor naj bi se zatekla njegova družina pred morebitnim napadom. Bunker, ki je preživel vojno nedotaknjen, so podrli ob nedavni regulaciji struge reke Bistrice.
Poročanje Slovenca je treba vendarle jemati kritično, saj je bil, kot bi rekli danes, režimski časopis pod cenzorskimi škarjami, zato je njegovo pisanje kritično do zahodnih zaveznikov. Njegova trditev, da v Bistrici tako rekoč ni bilo nemških vojašnic, seveda ne drži, saj so že Italijani zgradili dva velika kompleksa, na prostoru današnjega Doma na Vidmu pa so v kazarmetah dobili svoje prostore slovenski domobranci.
Kakorkoli že, dogodek je odmeval, kar je dokazal tudi pogreb dvanajsterice pobitih. Slovenec navaja, da so trupla, ki so ležala v gasilskem domu v starem delu Bistrice, naložili na dva voza. “Na čelu sprevoda za križem je šla častna četa domobrancev ... Pogrebni obred je vodil trnovski dekan mons. Karel Jamnik ob asistenci 5 duhovnikov, za svojci pokojnih pa zastopstvo oblasti ... Sprevod je bil tako dolg, da takega pogreba še nismo doživeli.”
Ostale tri žrtve, ki so jih izkopali izpod ruševin, pa so pokopali pozneje. Slovenec poroča tudi o veliki gospodarski škodi in strahu ljudi, da bi se kaj takega ponovilo. “V Bistrici in Trnovem ni nič vojaško važnega in so bombe razrušile le civilne hiše,” še navaja.
Nesmiselno bi bilo, da bi zavezniška letala bombardirala naselje v osrčju partizanskih zaveznikov. Če se spomnimo Natovega bombardiranja Srbije leta 1999, ko so kljub vrhunski tehniki zadeli več napačnih ciljev, tudi potniški vlak in kitajsko ambasado v Beogradu, potem lahko sklepamo, da je bil bombni napad na Bistrico podobna napaka. Bistriške vojašnice so namreč od mesta, kjer so padle bombe, oddaljene kakih 300 metrov zračne črte. TOMO ŠAJN
