Bolj kot svet in slava sta ga zanimala istrski kamen in domače Hrastovlje

O osupljivem talentu Jožeta Pohlena (19. marec 1926, Hrastovlje - 28. oktober 2005, Gažon) za risanje se je marsikdo lahko prepričal lanske jeseni na razstavi zgodnjih, prvič razstavljenih otroških del v palači Tarsija, kjer je kustos Dejan Mehmedovič ob 20-letnici Pohlenove smrti pod naslovom Vztrajno pod robom/Alle radici v sodelovanju z italijansko skupnostjo postavil na ogled zgodnja dela, v sosednji palači Gravisi pa izbor risb in manjših kipov.

Njegovo nadarjenost je zelo zgodaj prepoznala vaška učiteljica nemškega rodu in se zanj zelo zavzela, s pomočjo tržaških mecenov je odpotoval v Firenze, kjer se je leta 1938, pri še ne dopolnjenih 12 letih vpisal na kiparski oddelek tamkajšnjega inštituta za likovno umetnost, kjer je leta 1941 prejel štipendijo Donatello, šolanje sklenil leta 1946. Bogastvo tamkajšnje kulture, s katero je bil prepojen, je nato uvozil v svoje istrske kraje. A najprej se je vpisal na novo ustanovljeno Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je študiral kiparstvo, se veliko družil s svojim cimrom in prijateljem Orestejem Dequelom, na oba pa je pomembno vplival profesor Frančišek Smerdu, pri katerem sta oba specializirala kiparstvo in mu pomagala dokončati znameniti kip Franceta Prešerna v Kranju. Leta 1951 je diplomiral in odtlej zaznamoval mnoge rodove srednješolcev, saj je z občasnimi prekinitvami poučeval likovni pouk na italijanski in slovenski gimnaziji ter učiteljišču v Kopru. Leta 1961 pa prejel tudi nagrado Prešernovega sklada za kiparstvo. S svojimi javnimi kipi je Oreste Dequel zaznamoval pred svojim odhodom v Italijo predvsem istrska mesta, Jože Pohlen pa podeželje, kjer še danes kraljujejo, recimo v Marezigah, Sv. Antonu, Bertokih, Vanganelu, Ilirski Bistrici in drugod.