Bo Zemlja v letu 2026 spet bolj ravna?

Premirje v Palestini in mirovna pogajanja glede ukrajinsko-ruske vojne so načeloma dobro sporočilo letošnjega leta. Vendar pogled od blizu pove, da zadeve niti slučajno niso na poti neke normalizacije, kar koli bi to lahko pomenilo. Verjetno za začetek vsaj čim manj ali nič mrtvih.

Glede na dogajanje v minulih desetletjih in na razdelitev regionalnih sil je o miru v Palestini težko govoriti. Bližnji vzhod je tako ali tako ena najbolj nemirnih regij na svetu. Pa ne gre le za vojno Izraelcev proti Arabcem, ki je imela doslej le kratke zaresne prekinitve. Sirija je razdejana, Gaza še bolj, nihče pravzaprav ne ve, kdo je s kom in kdo proti komu. V nekaterih delih regije, ki je v marsičem zibelka sodobnih civilizacij, nonoti vnukom ne morejo pripovedovati o miru in pomirjenju, ker ga tudi sami nikoli niso bili deležni. Grozno. Svetovni voditelji pa s svojim ukrepanjem na Bližnjem vzhodu nimajo neke srečne roke. Vsakič ko se vtaknejo, najsi bo z ene ali druge strani, je v naslednjem krogu samo še slabše.

Nikoli po drugi svetovni vojni nikjer v Evropi ni jokalo toliko mater, kot jih ob ukrajinsko-ruski vojni. Črna statistika je še veliko temnejša kot v nesrečni Gazi, pa tudi nam je to najbližje vojno območje. Ne le po kilometrih, tudi po vplivu na tukajšnje dogajanje. Evropo je neomajnost v obrambi ozemelj na vzhodu Ukrajine neskončno stala. Ne le v milijardah, stala jo je tudi izključenosti iz osrednjega toka mirovnih procesov. Strah pred Rusi je tod podoben kot v letih hladne vojne, razlika je, da so države na meji z ruskim blokom zdaj na drugi strani. Če je šlo v času, ko je urednik Dela Tit Doberšek v članku zapisal epitaf Bojte se Rusov, za grožnjo, je na robu Evrope že tri leta prava vojna. Je res naivno verjeti, da Rusija ne bi šla do Berlina in Pariza, četudi dobi vojno in (spet) kontrolo nad nekaterimi vzhodnimi ozemlji?

Zdi se, da je geneza ukrajinsko-ruskega spopada manj usmerjena v osrednjo Evropo, kot nam skušajo prikazati. Njihove zgodovinske zamere zaradi Holodomora in različnih strani v drugi svetovni vojni sicer lahko razumemo, težko pa jih zgolj enostransko ponotranjimo. V minulih letih pa so seveda nastale številne nove tragične zamere. Ko bo nekega dne konec vojne, upajmo da čim prej, bomo opazovali, ali bo vnema za obnovo Ukrajine v Evropi tolikšna, kot je bila za posredovanje vojaške pomoči.

Slovenija ima do nam najbližjih konfliktov jasno stališče, kar je ustrezno, prav je tudi, da zlasti glede Gaze vodi humanitarne akcije. Sicer je naša država v tem mandatu tudi članica Varnostnega sveta ZN, žal pa je videti, da je to precej brezplodna vloga v igri velikih, ki so svetovno organizacijo izključili iz političnih odločanj. Sporočilo slovenskega članstva je, da lahko sodelujemo na velikem igrišču, a bolj na klopi in v predstavi za domače občinstvo. Kar tudi ni nepomembno, konec koncev je več kot prav, da imajo tudi mali stališče in držo.

Slovenski volilci bomo šli v prihodnjem letu dvakrat na volitve: marca bodo državnozborske, jeseni pa lokalne. Tako je treba skorajda vse, kar se dogaja na političnem odru in ob njem, razumeti kot pozicioniranje in kampanjo. V novem letu bomo deležni številnih poročil in interpretacij, kaj je bilo storjeno, kaj zamujeno in kaj so ključne prioritete v prihodnosti. Velja biti pozoren in na preži, konec koncev je to državljanska dolžnost in odgovornost do sebe in svoje skupnosti. V Sloveniji je bila volilna udeležba najvišja na prvih državnozborskih volitvah leta 1992, leta 2022 pa je po padanju, ko je domala vsak drugi volilec abstiniral, spet poskočila na kar solidnih 70 odstotkov. Težko je reči, ali gre za trend, gotovo pa je, da bo marsikaj odvisno od mobilizacije volilcev. Zadnji prvoborec na politični sceni Janez Janša ima zvesto in angažirano volilno bazo, zanimivo pa bo videti, koliko volilcev bo podprlo emancipatorično liberalno politiko sedanje koalicije in koliko volilcev bo migriralo k dolgoletnemu Janševemu sopotniku Anžetu Logarju. To bo, takole čez prst, ključno. Ob volilni udeležbi seveda, pri čemer lahko zelo visoko zadovoljstvo z življenjem v naši državi povežemo z naklonjenostjo vladajoči koaliciji. A kot rečeno, udeležba bo slednjič ključ. Državnozborske volitve bodo vsaj posredno vplivale tudi na jesenske lokalne volitve. Agende so v posameznih okoljih različne, povsod pa je v ospredju infrastruktura.

V letu 2026 se bo krepila vloga orodij, ki slonijo na umetni inteligenci, o tem ni dvoma. Kako jo vključiti v volilno kampanjo, je gotovo vprašanje, s katerim se ukvarjajo v strankarskih štabih. Ker ob umni uporabi hitro osveži kolektivni spomin, jo velja priporočiti tudi volilcem. Predvsem pa naj velja opozorilo, da vse, kar se izpisuje na naših zaslonih, ne drži. Tudi če je videti kot medij, še ne pomeni, da informacije niso prilagojene in prirejene s nekim določenim ciljem. O plodni globalni njivi, zasajeni z neukostjo in naivnostjo, denimo priča vse večje število tistih, ki verjamejo, da je Zemlja ploska.

Četudi se je izpostavljenost medijem skrčila, pa še naprej velja, da smo novinarji zavezani resnici in kodeksu. Da so naše informacije načeloma preverjene in urejene in da je naše delovanje karseda transparentno, kar nenazadnje izkazujemo s svojim podpisom pod članke, da torej za povedanim stojimo pravi ljudi, ne pa neke namišljene Francke.