Berlin in Nova Gorica med vidnimi in nevidnimi zidovi

Javna razprava se je pravzaprav zgodila v stavbi, ki je že sama po sebi spomenik burnega 20. stoletja. Novogo-riška mestna hiša z vsemi svojimi arhitekturnimi značilnostmi je fizični in idejni temeljni kamen nove evropske prihodnosti, kot so si jo zamišljali graditelji novega mesta ob meji, čez katero se je takrat vila bodeča žica.

Novogoriški župan Klemen Miklavič je v uvodu v razpravo poudaril, da je imela meja med Slovenijo in Italijo na Goriškem v različnih obdobjih različne obraze. Od časa, ko je bila prepredena z bodečo žico, do danes, ko fizične meje ni več, a se prebivalci območja soočajo s pomembnimi socialnimi in ekonomskimi vprašanji, se je marsikaj zgodilo in spremenilo. “Zdaj pa smo v trenutku, ko lahko naredimo odločilni korak ter temu teritoriju povrnemo integralnost, vendar v multikulturnosti. To lahko naredimo s funkcionalnimi projekti,” meni Miklavič. “Debata je bila že na kosilu zelo zanimiva, zdaj bo gotovo še boljša,” je Miklavič napovedal omizju, ob katerem so se pod spretno, veščo in duhovito taktirko novinarja in publicista Ervina Hladnika Milharčiča, sicer Novogoričana, pogovarjali direktorica Muzeja novejše zgodovine Kaja Širok, direktor Spomenika berlinskega zidu iz Berlina Alex Klausmeier in predstavnik Zgodovinskega muzeja Bosne in Hercegovine Nicolas Moll.