(ARS DOMOVINA D. D) Nikla Petruška Panizon: “Svojo kulturo moramo negovati in jo kot prelep dragulj pokazati drugim”
Niklo Petruško Panizon ujamemo tik pred začetkom vaj v prostorih Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu. Predstavo Svinje, v kateri igra s kolegico Tino Gunzek, so si lahko gledalci premierno ogledali minuli petek. Tržaškemu gledališču ostaja zvesta od sezone 2001/2002, nanj pa jo vežejo tudi krasni spomini iz otroštva, ko je na odru spremljala nastope svojih družinskih članov.
Za veliko umetnikov slišimo reči, da jim je bila ljubezen do umetnosti in kulture položena v zibelko, a v primeru Nikle Petruške Panizon je ta opis še kako resničen. Za razliko od mame pianistke Mojce Šiškovič in strica violinista Črtomirja Šiškoviča je Nikla že vse od zgodnjega otroštva vedela, da je igralstvo poklic zanjo: “Verjamem, da sem se že rodila kot igralka. Ko sem zaslišala glasbo, sem plesala. Vsi domači so morali spremljati te nastope. Igralstvo združuje ples, glasbo in besedo. To je čarobnost teatra. Počutim se privilegirana, da opravljam poklic, ki ga obožujem.”
Oaza med italijanskimi gledališči
Po zaključeni srednji šoli je kar dvakrat poskušala opraviti sprejemne izpite na ljubljanski akademiji. Neuspešno. “Potem sem se odločila, da poskusim še v Milanu. Rekla sem si, da bom odnehala, če mi ne bo uspelo. Milan je bil prežet s Strelerjevo gledališko vrhunsko umetnostjo, ki se je že takrat odpirala na evropske scene,” se vstopa v igralske vode spominja sogovornica. Uspelo ji je in kalila se je na prestižni Accademii dei Filodrammatici v Milanu. Kakšna je glavna razlika med milansko in ljubljansko šolo? “Slovenski teater je bolj vezan na nemško šolo, medtem ko italijanski črpa iz commedie dell'arte, ki šele zdaj postaja zanimiva v Sloveniji.”
“Če si sam gotov vase in veš, kdo si, ti nihče ne more nič vzeti.”
Nikla Petruška Panizon
gledališka igralka SSG Trst
Zaradi italijanske izkušnje je tudi bogatejša za védenje, kako težko je igralcu priti do dela. “Kar me je zelo okrepilo. Teater, v katerem sediva zdajle, je še vedno oaza v primerjavi z ostalo Italijo. Imamo možnost dolgih vaj, kar je velik privilegij, preizkušamo sodobne tekste in lahko raziskujemo. In ne nazadnje imamo pogodbo za osem mesecev na leto, kar je edinstven primer v vsej Italiji,” je primerjala status gledališčnikov v Sloveniji in Italiji.
Pravljičnost Miramara
Vendar pa stalnega dela v gledališču ni dobila takoj po zaključku študija. Ko se je vrnila nazaj v domači Trst, je na gradu Miramar odigrala vlogo Karlote, žene, ki zblazni. “Predstavo dojemam kot eno od prelomnic v svoji karieri, saj sem takrat končno začela delati, kar sem si zares želela. Svoje je prispevala tudi pravljičnost Miramara, ki je običajno ponoči zaprt.” A ta mejnik je povezan tudi z nekoliko grenkobe. “Moja nona je bila takrat že zelo bolna, umrla je kasneje med eno od repriz. Ni mogla na predstavo. Ko sem ji pripovedovala o tej predstavi, sem ji povedala, da nastopam v italijanskem jeziku. Vprašala me je, če bom kdaj nastopala tudi v slovenskem jeziku. Odgovorila sem ji, da si tega seveda zelo želim.”
Nona je izhajala iz družine, ki se je močno borila za pravice Slovencev v Trstu. Med vojno so jo skupaj s tedanjim fantom aretirali, fanta so poslali v tržaško Rižarno, nono pa v taborišče Auschwitz. Kljub vsemu je imela srečo, saj je babica vojno preživela, tisti fant pa se iz Rižarne ni vrnil.
Od leta 2001 na ulici Petronio
Želja, da bi nastopala v slovenskem jeziku, se ji je kmalu izpolnila. Na povabilo Marka Sosiča je v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu prvič nastopila v sezoni 2001/2002 z vlogo Diane C. Schwart v drami Biljane Srbljanović Supermarket. Od takrat je nanizala številne vloge, tako kritiki kot tudi gledalci pa ji priznavajo široko paleto izrazov. Med drugim je leta 2011 prejela nagrado Tantadruj za najboljšo igralsko stvaritev za vlogo Katre v uprizoritvi Kažin ali Karabinjerjeva Katra Vlaga Stullija v režiji Vita Tauferja. V zadnji predstavi Svinje Tomislava Zajeca in pod režisersko taktirko Primoža Ekarta nastopa skupaj s kolegico Tino Gunzek in si jo lahko prav te dni ogledate v tržaškem gledališču.
“Izredno rada se učim. Vsake vloge se lotim z otroško navdušenostjo, najpomembnejše pa je, da me projekt veseli. Teater je skupnost. Zato rada sodelujem z režiserjem Igorjem Pisonom, ki uspe spraviti v gibanje celo ekipo in čutiš, da je za projektom vizija.”
Med zadnje projekte sodi tudi igrano-dokumentarni film Kino Volta, ki ga je režiral Martin Turk. Nikla Petruška Panizon se je tokrat prvič preizkusila v filmu. “Film me zanima, a do zdaj nisem imela dovolj časa, da bi se mu posvetila. Mi je pa bilo delo pri tem filmu v izredno zadovoljstvo.”
V kateri vlogi bi se preizkusila, če bi lahko? “Rada bi bila Pika Nogavička. Sprašujem se, kakšna bi bila taka malo starejša Pika Nogavička. To bi rada igrala,” se v odgovor zasmeje igralka.
Gledališče se ji je zdelo še večje
Dejstvo, da je del ansambla Slovenskega stalnega gledališča Trst, ji še posebej veliko pomeni, saj jo nanj vežejo tudi dragoceni spomini iz otroštva. “Spominjam se Mirande Caharija. Mogoče je nastopala kot Rdeča kapica. Spomnim se koncertov, na katerih je igral moj stric. In spomnim se, kako gromozanska se mi je zdela ta stavba. Še vedno je velika, kot otroku pa se mi je zdela še veliko večja.”
Kulturni dom, v katerem domuje tržaško gledališče in letos praznuje šest desetletij obstoja, tudi leta 2024 ostaja pomembno stičišče Slovencev Trstu, pa vendar se skozi desetletja tudi spreminja. “Ko sem bila še majhna, nas je moč slovenstva veliko bolj povezovala. Spominjam se, da je bil kulturni dom takrat dejansko hram kulture. Ko se je gledališče napolnilo, si čutil ponos, da smo tukaj vsi skupaj. Z leti se je to nekoliko porazgubilo, malo zaradi narave naše družbe, v kateri velikokrat norimo in hitimo, veliko pa je tudi asimilacije slovenskega dela prebivalstva.”
Vse več italijanskih gledalcev
Veliko je sprememb tudi v šolah s slovenskim učnim jezikom. “Za mojo generacijo je bilo nepredstavljivo, da bi se vanje vpisovali otroci Italijanov, danes se to dogaja vse pogosteje. Tudi otroci se pri pouku vse bolj pogovarjajo italijansko. Pri nas tega ni bilo.” Je bila kdaj kot otrok mešanega zakona deležna nestrpnosti? “To ne, se pa spomnim, da so eni od sošolk na višji šoli prepovedali, da bi se družila z otroki iz italijanskih družin.”
Zadnja leta pa na ulico Petronio prihaja vedno več italijanskih gledalcev, opaža igralka: “Ko so pred dvajsetimi leti začeli nekatere predstave opremljati z italijanskimi nadnapisi, je bilo mnoge Slovence strah. Sama pa sem mnenja, da bi morali biti bolj odprti. Svojo kulturo moramo negovati, krepiti in poglabljati ter jo kot prelep dragulj pokazati drugim in jih s tem obogatiti.” Všeč ji je, da sodelujejo tudi z italijanskimi ustvarjalci. “Če si sam gotov vase in veš, kdo si, ti nihče ne more nič vzeti.”
