Anton Nesmijanov: “Izola zame predstavlja idealni model Evrope”

Da se je Anton Nesmijanov pred vojno v Ukrajini zatekel prav v Izolo, ne preseneča, saj sta tam svoj novi dom že kmalu po ruski agresiji, aprila 2022, našla njegov oče, slikar Ihor Nesmijanov, ki je bil vrsto let glavni scenograf ukrajinskega narodnega gledališča v Kijevu, in tedaj 19-letni sin Andrej, težek sladkorni bolnik. Vrata svojega doma sta jima na stežaj odprla priznana ukrajinska umetnika, slikarja Eduard Belsky in Katja Burlina, ki že 15 let živita in ustvarjata v Sloveniji, zadnjih deset let v Izoli. Pa ne le zato, da bi - tako kot vselej - pomagala rojakom v stiski. Vežejo jih tesnejše vezi: Ihor je bil prijatelj pokojnega Katjinega očeta, s katerim sta bila tudi sodelavca na akademiji in v gledališču, Anton in Katja pa sta bila sošolca na Nacionalni akademiji za umetnost v Kijevu. A do srečanja z nekdanjo sošolko in prijateljico je minilo še kar nekaj dolgih mesecev ...

Ujel občutke, ko se je končal mir

“Z ženo Oleno sva ostala v Kijevu in tako kot vsi Ukrajinci upala, da se bodo razmere vendarle umirile. Hvaležna sva bila, da sta vsaj sin Andrej in oče Ihor na varnem. Iz Kijeva sva se morala kmalu umakniti na zahod Ukrajine, v upanju, da najdeva varno zatočišče. Večkrat sva se selila, naposled pa sva le dobila namestitev v nekem kraju blizu madžarske meje. Stres je naredil svoje, oba sva zbolela, sam sem bil kakšen mesec povsem obnemogel ... To obdobje sem izkoristil, da sem v spomin priklical občutke prvih minut in ur začetka vojne in jih zapisal kot dramsko besedilo,” pripoveduje Nesmijanov. Zapisal je, kar je tedaj videl, čutil, doživel ... “Nisem pa niti poskušal poglobljeno razvijati zgodb posameznih likov in njihovega spreminjanja. Nasprotno, namenoma sem jih upodobil precej 'plosko', v 'velikih potezah', da bi ujel dobesedno vsako sekundo konca miru.”

Vsestranski umetnik

Anton Nesmijanov se je rodil leta 1977 v Kijevu, v takratni ZSSR. Diplomiral je na Centralni državni šoli za umetnost leta 1995, leta 2000 pa na Nacionalni akademiji za umetnost Ukrajine, in sicer na fakulteti za scenografijo, tako da je gledališki in filmski umetnik (tudi z licenco za poučevanje). Je zadnji diplomant profesorja scenografije Daniila Leaderja in tudi avtor učbenika Scenografija za telebane. Po diplomi na akademiji je kot scenograf pripravil precej predstav v različnih ukrajinskih gledališčih, vključno z nacionalnimi gledališči, vendar se je pozneje bolj posvetil delu z besedili. Piše namreč tudi prozo, poezijo, dramatiko ... Več kot deset let je delal kot novinar na področju kulture, od tega je štiri leta deloval v uredništvu tednika (izhajal je v ruščini) kot avtor in urednik (za kulturo in družbo). Iz objektivnih razlogov je bil prisiljen opustiti svoje novinarsko delo, še naprej pa je pisal besedila in pogodbeno delal v gledališčih kot scenograf.

Igra se dogaja v noči, ko se je začela vojna v Ukrajini. Velik del predstave je interpretacija osebnih izkušenj in slišanega od neposrednih udeležencev dogajanja. Eden od dveh glavnih junakov predstave je Dedek, upokojenec, ki je prostovoljno zasedel postojanko na improvizirani nadzorni točki blizu meje z Rusijo in tam ostal skoraj sam s svojo staro lovsko puško. Pričakuje, da ga bodo zamenjali vojaki ali vsaj mladi zdravi ljudje, a namesto tega pride k njemu njegov mladi Vnuk, ki mu prinese zložljiv stol za ribolov in v termovki zeliščni čaj, ki naj bi ga Dedek spil za svoje bolezni. Vnuku je dolgočasno oziroma kar tesnobno ostati doma, saj so vsi ostali družinski člani odšli v porodnišnico, ker naj bi Vnukova starejša sestra kmalu rodila.

“Moška različnih generacij, različna, a hkrati družinsko in prijateljsko povezana, sta ponoči na cesti na nenavadni kontrolni točki in čakata na druge, ki ju bodo zamenjali. V tem čakanju se pogovarjata o stvareh, o katerih bi v običajnem vsakdanu molčala. Pogovarjata se tudi z ljudmi, ki kljub pozni nočni uri prečkajo kontrolno točko. Vsi čakajo na aktualne novice. Mimo njih prehajajo različni ljudje - tisti, ki hočejo bežati, tisti, ki ostajajo ... Tisti, ki verjamejo, da bo vojna, in tisti, ki tega ne verjamejo ... Tisti, ki so pripravljeni sprejeti nov red, in tisti, ki so se pripravljeni upirati … Vsi so čakali na vojno. A nihče ni verjel, da se bo zares začela. Vsi so se motili. O tem sem pisal. Kako nekaj čakaš, a vendar ne verjameš do zadnjega trenutka, da bi se lahko zgodilo. Upaš, da se morebitne napovedi ne bodo uresničile. O tem, da se lahko običajno življenje, red in stabilnost čez noč sesujejo. O tem, da je tisto, kar imamo in česar ne opazimo, zelo krhko in da je sreča nezanesljiva, sploh pa ne samoumevna,” pojasnjuje Nesmijanov.

“Vsi so čakali na vojno. A nihče ni verjel, da se bo zares začela. Vsi so se motili. O tem sem pisal. Kako nekaj čakaš, a vendar ne verjameš do zadnjega trenutka, da bi se lahko zgodilo. Upaš, da se morebitne napovedi ne bodo uresničile.”

Anton Nesmijanov

v Izoli živeči ukrajinski umetnik

Žarek upanja v vojni

Konec maja 2022 so njegovo dramo kljub vojni že postavili na oder. Vse se je zgodilo zelo hitro. Nacionalno akademsko gledališče Lesje Ukrajinke iz Kijeva, ki ga je zapustilo veliko igralcev, ostali pa so tudi brez programa, saj so bila vsa dela na repertoarju v ruskem jeziku, je njegovo dramo v ukrajinščini sprejelo odprtih rok. S premiero sicer ni bil najbolj zadovoljen, saj je bila predstava narejena zelo na hitro, a občinstvo je bilo navdušeno. Novica, da je kijevsko gledališče sredi vojne vihre ponovno odprlo svoja vrata, je prineslo žarek upanja tako Ukrajincem kot ostalemu svetu: končno nekaj spodbudnega z vojnih žarišč ...

A kot pravi Nesmijanov, je bilo v tistem kaosu vendarle težko sanjati o rednem delu in predstava je bila uprizorjena le nekajkrat, potem pa je gledališka skupina začela obnavljati repertoar s prevajanjem klasičnih predstav iz ruščine v ukrajinščino. “Predstava je ugasnila, meni pa je ostal spomin, videoposnetek in kratek zapis enega najuglednejših gledaliških kritikov v državi, Olega Vergelisa,” pove Nesmijanov, ki se je konec poletja 2022 odločil za selitev v Izolo. Njegova žena Olena Drobna, scenografka, je ostala v Ukrajini, saj je želela ohraniti službo v kijevskem gledališču in tako družini omogočiti vsaj en vir prihodka.

Izola, mesto “prijazne svobode”

V Izoli je takoj začutil “svobodo v duši in svobodo v srcu”. Hvaležen je, da je že kmalu po prihodu naletel na dobre in prijazne ljudi, ki so mu bili pripravljeni pomagati, mu prisluhniti, ga spodbujati. Očarala ga je mešanica različnih jezikov, skrb za sočloveka ... Vse to mu je pričaralo občutek “prijazne svobode”, pravi. “V Izoli resnično začutiš občutek skupnosti, pripadnosti, čutiš, da človeku ni vseeno za drugega. Kar se medčloveških odnosov tiče, Izola zame predstavlja idealni model Evrope,” pravi Anton Nesmijanov.

Pred meseci pa ga je prijetno presenetila lepa novica: gledališče Lesje Ukrajinke iz Kijeva je z njegovo predstavo Kontrolna točka zmagalo na mednarodnem natečaju gledaliških iger, kar je predstavi zagotovilo uprizoritev v romunskem mestu Temišvar, kjer na istem mestu delujejo madžarsko, nemško in romunsko gledališče. “To me je neizmerno razveselilo. Dramo so prevedli v romunščino, žal pa je bil prevod precej površen. Menda so ga zaupali kar enemu od računalniških prevajalnikov. Tako sva morala s prevajalko še enkrat temeljito obdelati tekst in k sreči nama je uspelo odpraviti napake,” je zadovoljen Nesmijanov, ki je za predstavo prispeval tudi glasbo. Premiera je bila v začetku novembra. “Dvorana je bila polna, scena preprosta, a učinkovita, igralci odlični,” je navdušen.

“Ko sem bil v Romuniji, sem se v nekem trenutku zavedal, da pogrešam Izolo. Dojel sem, da je v teh dveh letih in pol Izola postala zares moj dom. Dom, kamor se rad vračam.” Pa ne le v Izolo in Slovenijo, Anton Nesmijanov se je “skorajda že” zaljubil tudi v slovenščino, ki se jo pridno uči. “Rad bi se zahvalil izolskemu Rdečemu križu, v sklopu katerega obiskujem jezikovni tečaj slovenščine za tujce, zlasti pa krasnima prostovoljkama, organizatorki Irini Poltavets in učiteljici Oksani Kyrylenko.”

Prevod v slovenščino

Predstava Kontrolna točka je zelo aktualna, saj je povod zanjo rusko-ukrajinska vojna, ki traja že več kot 1000 dni in ji žal kar ni in ni videti konca. A njena vsebina je aktualna tudi sicer. Kaže namreč, kako krhki so medčloveški odnosi in življenje nasploh, kako se v trenutku lahko naš vsakdan obrne na glavo. Zato si Nesmijanov želi, da bi predstava zaživela tudi v slovenščini. V prevod sta letos poleti zagrizla z eno od tistih njegovih “srčnih Izolanov in Izolank”, nekdanjo novinarko in vsestransko kulturno delavko Lučko Lešnik, s katero sta v tem času postala prava prijatelja. “Vesel bi bil, če bi predstavo uprizorili tudi tukaj v Sloveniji, kjer je naša družina našla tako prijazen dom,” pravi Anton Nasmijanov.