Anja Štefan: “Ni vedno kot v ljudskih pravljicah, da so vladarji plemeniti in vladajo modro”

Pravi, da je ostaja Primorka, vendar se je neizogibno navzela tudi notranjske pokrajine, kjer že dolgo živi. Govori v izčiščenem, lepem jeziku, večkrat pomolči, da bi našla pravo besedo, tu in tam še vedno doda kak primorski ma. “Ker delam za tako širok prostor, za vso Slovenijo, sem morala tudi jezik razširiti,” pove. A Anja Štefan (1969) ne napiše vsega v Cerknici, v deželi coprnice Uršule: “Veliko se mi napiše tudi na morju. Zelo lepo mi je na Tolminskem, ob Soči, Nadiži, zelo živo se počutim tudi v stari Ljubljani. Obenem so mi dragoceni sprehodi, ki omogočajo zadosti miru in tišine. Imam jih tu, čisto pred nosom. Skozi leta so postali del mojega delavnika.” Delavnik pravljičarke, pesnice in pripovedovalke, samozaposlene v kulturi, pa se prilagaja pisanju doma in gostovanjem v vrtcih, šolah, nastopom pred različnimi občinstvi, ki jih je v zadnjih dveh letih žal manj.

Ustvarjalnost za otroke končno v krogu vrhunskih

Nagrada, ki jo je prejela za delo zadnjih treh let, za zbirko ljudskih iz zapuščine Milka Matičetovega Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in za slikanico Zajčkova hišica, jo je zelo razveselila, pa tudi presenetila. “Vedela sem, da so me že lani predlagali, hkrati pa vem, da je bilo predlaganih že več umetnikov, ki delajo na področju mladinske književnosti ali ilustracije za otroke, a niso prišli skozi sito. Tudi letos je bila za Prešernovo nagrado za življenjsko delo predlagana Ančka Gošnik Godec, pa je ni dobila - kljub temu da nas njeno delo res široko zaznamuje. Koliko nas je raslo ob Muci copatarici, Zlati ptici, Treh botrah lisičicah, Mamki Bršljanki ... Tudi Kristina Brenkova in Ela Peroci sta ostali brez nje. Tako da je še kar nenavadno, da jo zdaj dobim jaz. Je pa to kar velik premik, da so ustvarjalnost za otroke sprejeli v krog vrhunske slovenske umetnosti.”