Andi Mamić: edini Slovenec na 693 kilometrih Swisspeaksa 2024
Andi Mamić iz Skrilj pri Ajdovščini je mlajšim selekcijam nogometašic Primorja, ki jih trenira, in svojim varovancem iz Strokovnega centra za obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v Planini pri Postojni, vsekakor vzornik. Po tem, ko je spomladi ajdovsko nogometno selekcijo U-15 popeljal do naslova državnih prvakinj, je septembra kot edini Slovenec letos pretekel kar 693-kilometrski gorski tek Swisspeaks v kantonu Valais v Švici.
Andi Mamić ima pri 47 letih za sabo kar pestro življenjsko zgodbo. Nekdanji (tudi prvoligaški) nogometaš ajdovskega Primorja je bil v mladih letih vedenjsko težaven, a so ga šport in življenjske izkušnje izbrusile. Zanj gotovo velja, da je navajen premagovati težave in premikati meje.
Finančni zlom starega Nogometnega kluba Primorje je - kot takrat mlad diplomant fakultete za šport - dočakal kot poklicni trener mlajših selekcij in že družinski mož in oče.
“Otroci so v marsikateri družini postali odločevalci. Kot odrasli ne bodo sposobni upravljati s svojim življenjem, še manj pa bodo sposobni voditi koga drugega. Nad tem sem zaskrbljen, saj so to generacije, ki bodo nadaljevale naše delo v družbi.”
Andi Mamić
vzgojitelj, trener in tekač
“V zadnjem letu obstoja starega Primorja sem namesto 12 normalnih dobil šest minimalnih plač. Če ne bi imel - kot jo imam še danes - podpore družine, ne bi preživeli. Tako ni šlo več naprej. V nogometu takrat nisem več videl prihodnosti. Iskal sem drugačno službo in takrat sem naletel na razpis za vzgojitelja v Strokovnem centru za obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v Planini. Naredil sem vse zahtevano dodatno izobraževanje. Sprejeli so me in po 15 letih lahko še vedno rečem, da me to delo izpolnjuje in mi postavlja nove izzive. Ker sem bil v mladosti tudi sam težaven, te mladostnike, ki k nam prihajajo iz razbitih družin, razumem. Vanje veliko vlagam, a mi tudi veliko vračajo.”
Andi je svojim varovancem z urejenim življenjem, delovnimi navadami in s premikanjem meja na gorskih maratonih zgled. Kljub vsakodnevnim napornim vožnjam v Planino in Postojno (tam vodi stanovanjsko skupnost varovancev strokovnega centra) ter obveznostim v družini z dvema hčerama, ni zapustil niti nogometa niti skrbi za svojo telesno pripravljenost.
Po finančnem zlomu starega Primorja je kot vodja postavljal novo piramido mlajših selekcij v okviru tedanje Nogometne šole Ajdovščina, bil je območni koordinator projekta grassroots (nogomet za vse) Nogometne zveze Slovenije, v zadnjih šestih letih pa se v posveča ženskemu nogometu. V ajdovskem Ženskem nogometnem klubu Primorje je vodja dela z mlajšimi selekcijami.
Od Vipavske doline do Swisspeaksa
Ob naštetem Andi vsa leta skoraj vsak dan sistematično teče na dolge proge - in to po hribih. Maratonska razdalja je zanj mala malica. Resni izzivi se začnejo pri sto kilometrih in več. Mamić, ki je bil vrsto let med najboljšimi na mednarodnem Ultra trailu Vipavska dolina (170 km, 6400 m višinske razlike, najvišje je segel do drugega mesta), je tudi ambasador te prireditve.
Letos je formo tempiral na znameniti septembrski švicarski ultra maratonski tek Swisspeaks s startom in ciljem v Bouveretu ob Ženevskem jezeru. Na 693 kilometrov dolgo pot s 50.000 metri višinske razlike se je v teku in hitri hoji s čim manj spanja podalo 170 tekmovalcev iz 22 držav Evrope, Severne Amerike in Azije. Mamić je kot edini Slovenec zasedel 25. mesto.
Glavne značilnosti tekmovanja, ki je predvsem preizkus železne volje, je strnil takole: “Na prvi polovici proge individualnih časov niso merili. Etapni cilj je bilo treba doseči znotraj časovne zapore petih dni. Že ta del teka je zahteval poseben napor, saj trasa ni bila označena in si moral kombinirati podatke z GPS naprave s prehodnostjo terena. Naredil sem tudi nekaj orientacijskih napak, zaradi katerih se je moja pot podaljšala na 740 kilometrov. Poseben izziv so bile velike klimatske spremembe. Ker smo naredili krog po grebenih okoli globoke doline reke Rone v kantonu Valais, nas je ob prečkanju nižin čakala vročina in sopara, na gorskih poteh, kjer smo na višinah okoli 3000 metrov nekajkrat dosegli robove ledenikov, pa mraz - tudi z ledenim dežjem. Moral sem zelo paziti, da sem imel - glede na vremenske napovedi in tehnično zahtevnost - na na vsakem odseku poti pri sebi dovolj primerne opreme. Veliko smo tekli po odmaknjenih krajih, po divji naravi s čudovitimi pogledi na ledeniško pokrajino, vendar pa si bil, ko so bile razmere težke, v takšnih krajih odvisen od tega, kar si dal v nahrbtnik.”
Zadnjih 360 kilometrov so tekačem merili individualne čase. Andi je skozi cilj pritekel v 134 urah in zasedel 25. mesto. Zmagal je Belgijec Victor Richard, ki je progo pretekel v 82 urah. “Victor je med drugim tudi fiziološki fenomen. V zadnjih treh dneh tekme je spal le dve uri. Sam sem brez spanca tekel največ 20 ur. Boj z utrujenostjo je bil hujši od žuljev in odrgnin, ki so sicer neizogibni del takšnih tekov,” je dosežek zmagovalca komentiral Andi.
Ultramaratonski gorski tekači so se med drugi povzpeli do vznožja Matterhorna, do najdaljšega alpskega ledenika Aletscha, obiskali pa so tudi smučarske kraje Champery, Verbier in Crans Montano. Za to, da je Mamić uspešno izpeljal Swisspeaks 24, je šla glavnina družinskega dopusta, je povedal: “Brez podpore družine, ki je v Švici z mano preživela delovni dopust, in pomoči prijateljev, tega ultramaratona ne bi mogel izpeljati. Ker so odseki med oskrbovalnimi točkami dolgi 50 kilometrov in tudi tehnično zahtevni, sem v nahrbtniku nosil le do sedem kilogramov hrane, pijače in opreme. Na vsaki oskrbovalni točki sem nato dopolnil zaloge iz oskrbovalnih torb, ki jih je predpisal organizator. Za nabavo in dostavo njihove vsebine so skrbeli v glavnem moja družina in tekaški prijatelj Uroš Pintar, nekaj časa pa me je podpirala tudi organizirana skupina mojih varovancev iz strokovnega centra Planina.”
Kdo bo vodil našo družbo?
Te dni je Andi Mamić pretežno vpet v službene zadolžitve, kjer v okviru Strokovnega centra Planina v Postojni vodi stanovanjsko skupnost najstnikov, starih do 17 let. Poudarja, da se delo s čustveno in vedenjsko motenimi mladostniki in njihovo ozadje precej razlikuje od stereotipov, ki krožijo v javnosti: “Z otroki smo vzgojitelji v izmenah dan in noč. Smo del njihovih življenj, oni pa so tudi precej del naših. Osebni zgled vzgojitelja je izjemno pomemben. Učimo jih, kako se vesti, kako živeti, kako delati, kako premagovati ovire in kako se organizirati, da bi od nas odšli kot samostojne in urejene osebnosti. V marsičem opravljamo vlogo staršev. Sistem je postavljen tako, da imaš kot vzgojitelj škarje in platno v rokah. Meje zelo jasno postavljamo. Kar je dobro, se takoj pohvali. Kar je slabo, se takoj graja, po opozorilih in navodilih pa - če ni pozitivne reakcije otroka - sledi sankcija, brez popuščanja. Takšen pristop po mojih izkušnjah daje sadove. Naši otroci v Postojni obiskujejo redne šole, so vse bolj sprejeti in odhajajo od nas urejeni. Če nato dokaj hitro dobijo redno zaposlitev in če imajo vsaj malo stabilnega podpornega družbenega okolja, ne postanejo povratniki v prekrške in kazniva dejanja. Prepričan sem, da bi na način in s pooblastili, ki jih imamo v našem centru, morali z otroki delati že v vrtcih in šolah. Do slabih ravnanj in posebej do nasilja mora biti takoj vzpostavljena ničelna toleranca - že v družini pri majhnih otrocih. Tudi v običajnem vzgojno-izobraževalnem sistemu bi morali imeti znanja, ukrepe in zakonska orodja, s katerimi bi slabe prakse uspešneje zatirali že v vrtcih. Del vzgoje so tudi sankcije in njihova pravočasna ter pravilna uporaba.”
Mamić opaža, da revščina zdaleč ni glavni problem pri mladih, ki zaidejo: “Največkrat gre za problem odnosov. Otroci imajo danes večinoma precej materialnih dobrin, a premalo pravilne pozornosti starejših. V marsikateri družini ni pravih medsebojnih čustev med starši in otroki, ki bi omogočala normalen osebnostni razvoj. Otroci so marsikje postali odločevalci. Središče so postale njihove potrebe in pravice. Takšni otroci bodo postali odrasli, ki bodo še dalj odvisni od staršev in skrbnikov, ki ne bodo sposobni upravljati s svojim življenjem, še manj pa bodo sposobni voditi koga drugega. Nad tem sem zaskrbljen, saj so to generacije, ki bodo nadaljevale naše delo v družbi.”
