Aljoša Pužar: “Smo ena regija, karkoli si kdo misli. Različne birokracije, eno življenje.”

Kako je biti svetovljan v slovenski prestolnici?

“Ljubljana je lepa, prefinjena, prijazna. A mesto je bilo izpostavljeno procesom gentrifikacije in doslej se še niso našle ustrezne stanovanjske rešitve za ljudi s povprečnimi ali celo rahlo nadpovprečnimi prihodki. Mednje sodim tudi sam (smeh). To je mesto srečanj, pa tudi nasprotij, predvsem razrednih. Količina in kakovost kulturne produkcije sta osupljivi. Kulturna produkcija je tako rekoč veliko večja od mesta samega. Ko sem se iz Južne Koreje vračal v Evropo, sprva nisem vedel, da bom končal v Ljubljani, a mi ni žal: zdaj mesto postaja pravi dom. Moj prapraded je imel pred prvo svetovno vojno v Ljubljani, v Laibachu, dobro uveljavljeno trgovsko dejavnost kar dobro mu je šlo, dokler habsburška monarhija ni propadla... Njegov napol korejanizirani pravnuk zdaj v Ljubljani blebeta brez prestanka in cefra živce študentom ... ne vem, ali je evolucija ali ... devolucija? Vsekakor ni revolucija. Je pa življenje.”

“Ljudi kompleksnost utruja, ljudi se namenoma sili v utrujenost, pogosto brez razloga, in zato živijo v rovih. Tako je lažje in tudi interesom bogate manjšine ustreza, če ljudstvo živi v neminljivi polarizaciji.”