Caporetto (Kobarid) je v Italiji še vedno sinonim za poraz

Nedavno upokojeni torinski zgodovinar Alessandro Barbero je na sobotnem javnem predavanju v Kobaridu pričaral svojo rekonstrukcijo znamenite kobariške bitke z atraktivnim vpogledom v vojaške, širše družbene in politične okoliščine strahovitega spopada, v katerem je po enajstih italijanskih zmagah na soški fronti v dvanajsti bitki pri Kobaridu avstro-ogrska vojska z odločilno nemško pomočjo potisnila italijansko frontno linijo neverjetnih 150 kilometrov daleč, vse do reke Piave v Venetu. V monografiji Kobarid 1917, ki jo je izdal ob 100. obletnici bitke, in na predavanju, ki ga je spremljalo 1300 ljudi, je na osnovi zapisov nekdanjih vojnih udeležencev, od vojakov do generalov, čas pred 100 leti upodobil na tako živ način, da se je poslušalcu zazdelo, kot da se pred njim odvija film.

Znanstveno natančno, strastno in vabljivo

Nagrajeni avtor zgodovinskih romanov in strokovnih del Alessandro Barbero je več kot četrt stoletja poučeval srednjeveško zgodovino na Univerzi v Torinu, a njegovo občinstvo sega daleč prek univerzitetnih klopi. Milijoni ga spremljajo na spletnih omrežjih, v podkastih, na televiziji in v dvoranah po vsej Italiji. “Njegov slog povezuje znanstveno natančnost z živo pripovedjo, s katero generale, cesarje in papeže znova oživlja v resnične ljudi s strahovi, željami in napakami. Z znanjem, humorjem, jasnostjo in nalezljivo strastjo je pripeljal zgodovino v duše in srca milijonov - ne samo v Italiji,” je o Barberu zapisal nekdanji dopisnik RTV iz Rima, odgovorni urednik Radia Koper Janko Petrovec, ki je v Kobaridu prispeval uvodni nagovor.

Nedolgo tega je z njim pripravil intervju, ki so ga na prvem programu predvajali 14. septembra, dostopen je na spletišču nacionalke.

Barbero je Kobarid obiskal že ob pisanju knjige. Kobariški muzej je po njegovem mnenju edinstven v Evropi: “Uspelo jim je ohraniti skupen spomin. Ne gre za spomin enega naroda proti drugemu, temveč za spomin potomcev tistih, ki so se nekoč sovražili in ubijali. To je resnično dragoceno.” Direktorica Fundacije Poti miru Maša Klavora ob tem pravi: “Ko razumemo zgodovino drug drugega, lahko boljše sobivamo.”      

Prišel je na povabilo
Fundacije Poti miru

Tudi v Kobaridu, kamor je zvezdniški zgodovinar prišel na povabilo fundacije Poti miru, je bilo 800 brezplačnih kart na spletu že poleti razgrabljenih v nekaj minutah. Barbero je debelo uro govoril v živo v šotoru na košarkarskem igrišču, na kobariškem trgu so ga številni spremljali na velikem platnu. Poskrbljeno je bilo za slovenski prevod oziroma tolmačenje. Dogodek se uvršča v okvir Interrega Beyond Walk ob Peace (BeWoP), katerega vodilni partner je Fundacija Poti miru v Posočju, projektni partnerji pa združenje eStoria, ZRC SAZU, EZTS GO, PromoTurismo Furlanije Julijske krajine in Občina Miren-Kostanjevica. Sodelovali so GO!25 in Občina Kobarid, ki je prispevala logistično podporo. Poskrbeli so za dovolj parkirišč na različnih lokacijah, kobariške ulice so ponujale stojnice s hrano in pijačo. Prevladovali so gostje iz Italije, mnogi so prišli od daleč, celo iz Rima.

“Dekleta nas sploh
ne pogledajo”

Italija je v prvo svetovno vojno vstopila 23. maja 1915, dan pozneje je ob zori prestopila Sočo. Odprla se je soška fronta, izvedli so prvi napadalni italijanski sunek, ko je 2. armada italijanske vojske brez težav zasedla Kobarid in peščico presenečenih avstrijskih vojakov pregnala v gore. Barbero večkrat ponavlja, da je Italija naredila točno to, kar je Putin storil v Ukrajini leta 2022. “Napadla je sosednjo državo, s katero je bila v slabih odnosih, in to pod uradno pretvezo, da v njej živi italijanska manjšina, ki jo sosedje zatirajo. Oficirjem so rekli, da gredo osvobajat Italijane, naleteli pa so na Slovence, kar jih je presenetilo. Prve dni, ko nihče ni vedel, kaj se sploh dogaja, so v Kobaridu ustrelili 20 civilistov, ki so jih imeli za vohune,” pojasnjuje Barbero in v isti sapi pove: “Avstro-ogrski vojaki pa so v Galiciji obešali pravoslavne ukrajinske duhovnike, ker so jih sumili sodelovanja z Rusi. Nemci so v Belgiji požigali cele vasi in mesta.”

Italijanski častnik v Sužidu je zapisal, kako jih prebivalci opazujejo postrani s skritim sovraštvom, da jih lepa dekleta sploh ne pogledajo. Barbero poudarja: “Italijanski državljani so verjeli politični pretvezi. Za tem je stala volja države, da imperialistično zavlada nad sosednjimi ozemlji.”

Kot poudarja, Italija ob vstopu v vojno ni bila močnejša od Avstro-Ogrske, čeprav se je ta že leto dni borila z Rusijo in Srbijo. Ogromno mož je že izgubila. Zato se je na meji z Italijo vseskozi zgolj branila, Italija je v enajstih bitkah napadala. Fronta se praktično ni premaknila. “Najpomembnejši uspeh je bilo zavzetje Gorice. Italijanska vojska namreč ni bila pripravljena na moderno vojskovanje z mitraljezi, jarki in bodečo žico. Avstrijska cesarska vojska pa je imela zelo malo sil. Poljaki, Čehi, Slovaki, Romuni so množično dezertirali z upanjem na konec vojne, na razpad večnacionalnega cesarstva in ustanovitev lastnih držav. Južnoslovanski narodi so upali, da bodo po vojni ustanovili skupno državo Jugoslavijo. Zagrizeno so se na soški fronti bojevali Slovenci, Hrvati, Bosanci, ki so se zavedali, da svojo zemljo branijo pred italijanskim imperializmom. Ščitili so svoje domove,” pripoveduje Barbero.

Na pomoč so poklicali Nemce

Pojasnjuje nekatere širše okoliščine: “Obe državi sta bili šibki, najšibkejši med velesilami Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo... Soočali sta se z globokimi gospodarskimi neravnovesji. Prevladovalo je nerazvito podeželje, kjer so živeli neuki, v veliki meri celo nepismeni ljudje. Ko so jih vpoklicali, so slabo ali pa sploh niso obvladovali vojaškega poklica, poveljevanja. Šlo je za dve tradicionalni, skromni vojski.”

Poleti 1917 se je poveljstvo avstro-ogrskega cesarstva odločilo, da bo treba napasti. Bali so se, da bi v naslednji ofenzivi italijanska vojska prodrla na njihovo ozemlje vse do Trsta, kar bi lahko povzročilo zlom večnacionalne države. “Za Avstrijce je ta fronta nenadoma postala najpomembnejša. Na ruski se je z zmago Nemcev vojna končala. Na srbski je tudi že bilo konec. Avstrija se bori samo še proti Italijanom, toda njene sile so tako zdesetkane, da jih ob vsakem napadu utemeljeno skrbi, da bodo Italijani prišli do Trsta. In če bi se to zgodilo, bi se morala in javno mnenje v cesarstvu sesula. Toda Avstrijcem samim nikoli ne bi uspelo. Potrebovali so pomoč Nemcev. In Nemci nazadnje privolijo in pridejo. Bojujejo se na višji ravni, saj imajo že takrat tudi drugačno, industrijsko razvito družbo. Leta 1917 so torej Italijani doživeli napad. Tako zelo so bili prepričani vase, da so kljub informacijam, ki so jih izvedeli od avstrijskih dezerterjev, v poveljstvu menili, da se bodo ubranili oziroma zmagali.”

Avstrijci niso marali
Nemcev in obratno

Avstro-Ogrska dolgo ni hotela Nemčije prositi za pomoč, vendar so kmalu ugotovili, da nimajo izbire. Nemcev niso marali, ker so vzvišeno gledali na avstrijsko vojsko, imeli so jo za nesposobno, zastarelo. Podobno so menili o italijanski. “Nemški poveljniki, ki so bili bolj izobraženi, niso mogli razumeti, kako nazadnjaško se Avstrijci borijo. Imeli so jih za razcapane, brez discipline, neuke, še zemljevidov niso imeli. Čudili so se, da poveljniki ne obiskujejo vojakov, jim ne vlivajo poguma. Tudi Avstrijci Nemcev niso prenašali. Imeli so jih za vzvišene, arogantne, da se imajo za gospodarje sveta. Nemci so imeli hrano, Avstrijci so stradali in zmrzovali. Italijani pa so Nemce občudovali kot sodobno in dobro organizirano vojsko, ki ima vse pod kontrolo, saj so s pomočjo zemljevidov natančno obvladovali terene. Znali so se boriti v gorah. Povzpeli so se na hrib in s pomočjo daljnogledov natančno pregledali sovražne frontne linije in izračunali, kako jih je treba obstreljevati. Nemški vojaki so bili bolj tovariški med seboj, poveljniki so jih obiskovali,” na osnovi dnevnikov in zapisov odnose razkriva Barbero.

Kot pravi, je bil italijanski poveljnik general Luigi Cadorna izobražen in pameten mož. “Toda bil je nadut kot marsikateri italijanski komandant tistega časa ter neodgovorno optimističen. Z italijanskim političnim vodstvom ni bil v dobrih odnosih. Pred bitko, ki so jo pričakovali in nikakor ni mogla biti presenečenje, saj so imeli dovolj informacij od avstrijskih dezerterjev, je za fronto priskrbel veliko vojakov in zalog. Italijani so bili prepričani v zmago. Toda nečesa se niso zavedali, namreč, da en dan pred začetkom bitke vojakov ne moreš premikati kar sem in tja po terenu. Po hribih so namestili fante in može iz oddaljenih koncev Italije, ki niso imeli zemljevidov, sploh niso vedeli, kje so in od kje bo sovražnik napadel. Za tako veliko vojsko niso imeli dovolj poveljnikov. Na odgovorne položaje so postavili premlade, neuke in prestrašene fante.” Na avstrijski strani je bila priprava na ofenzivo impozantna in po zaslugi Nemcev izjemno natančna. Do fronte se je pripeljalo na tisoče vlakov in vojaških enot.

Največja zmaga, strašen poraz

“Po zaslugi Nemcev je šlo za eno največjih zmag prve svetovne vojne,” je razložil Barbero. Italijane so potisnili 150 kilometrov globoko v Italijo vse do Piave. Šlo je za ogromen poraz Italije. Mrtvih je bilo 40.000, ujetnikov pa 260.000. Država je štela takrat 30 milijonov prebivalcev, torej en Italijan od stotih je postal ujetnik. Brez poveljstva je ostalo 350.000 vojakov. Šlo je za tragedijo in kaos. Proti jugu Italije se je iz Furlanije zgrnilo pol milijona civilnih beguncev. Kobarid je od takrat v italijanščini postal sopomenka za poraz.

Po kobariškem preboju, kakršnega niti Avstrijci in Nemci niso pričakovali, so začeli italijanska vojska, država in javno mnenje obračunavati z dogodkom. Poveljnik slabo pripravljene italijanske vojske Cadorna je postal glavni krivec. Velik del politike je začel verjeti, da je v državi nekaj gnilega in da je treba rdeče socialiste, ki so vojni nasprotovali, prevzgojiti.

Zgodovinska poštenost

V pogovoru z Jankom Petrovcem na prvem programu RTV Slovenija je Barbero razmišljal tudi o zgodovinski poštenosti: “Za dobrega zgodovinarja, ki obvlada svoj poklic in ga spoštuje, je predvsem pomembno, da svojih stališč ne skriva - obenem pa ne pusti, da bi mu stališča določala, kaj naj vidi in česa ne. V tem je vsa zgodovinarska poštenost: da sprejmeš tudi tisto, česar raje ne bi videl in česar raje ne bi odkril. Če torej preučuješ vojno, tudi partizanstvo in fojbe, moraš sprejeti dejstvo, da sta obe strani zagrešili grozodejstva, in ne samo ena, čeprav bi ti bilo to ljubše. To delo moraš opraviti.”

Izpostavlja pomen časovne distance: “Preučevanje, denimo, zgodovine goriških grofov ali oglejskih patriarhov v 13. stoletju je nekaj drugega kot študij nacifašizma, odporniškega gibanja in množičnih pobojev. Pri preučevanju nedavne zgodovine se osebnemu pogledu zgodovinarja ne moremo izogniti in včasih so ta stališča globoko usidrana.Temu se ne moremo ogniti in to tudi nikogar ne preseneča. Pri preučevanju srednjega veka pa bi bilo precej smešno, če bi se znanstvenik opredeljeval, recimo za Sieno v vojni proti Firencam.”

Barbero je sicer specialist za srednji vek. Na vprašanje Petrovca, ali je bil srednji vek res mračen, odgovarja: “Kako pa ste se počutili pred nekaj leti, ko so na poročilih povedali, da je zgorela katedrala Notre-Dame v Parizu, mar niste tudi vi, kot ves svet, zastali? Zdelo se mi je, da je takrat vsemu svetu vzelo dih, pa čeprav je bila zgrajena v srednjem veku. Nekaj se torej očitno ne sklada.” Kot pravi, gre za obdobje, ki nam je dalo gotske katedrale, Božansko komedijo, Zgodbe iz Canterburyja, Giotta.

“Mogoče torej vendarle ni šlo za tako mračen vek? Neznansko občudujemo številne reči, ki jih je ustvaril. Pomislite tudi, kako številni so posamezniki, ki obujajo srednjeveške bitke na konju ali pa streljanje z lokom. Občudujemo tudi takratno književnost in likovno umetnost. Vse to sodi na obzorje stvari, ki jih cenimo. Negativni predsodek do srednjega veka se je rodil v času renesanse. Še vedno vztraja prepričanje o mračnem srednjem veku, čeprav tega niti slučajno ne znamo dokazati. Jasno je, da je znal biti tudi krvoločen. A v primerjavi z 20. stoletjem ...” •